Ko so ugasnili medijski žarometi, je začelo ugašati tudi zanimanje oblasti za območja, ki so jih v začetku avgusta prizadele katastrofične poplave. Spregovorili smo z gospodarico kmetije iz okolice Črne na Koroškem, ki razkriva zgodbo o že značilni solidarnosti med Slovenci in Slovenkami, a hkrati tudi o operativni nezmožnosti oblasti. Zgodbe, kot je njena, razkrivamo, saj verjamemo, da lahko slepe pege oblasti odstraniš le tako, da jih osvetliš. Sogovornica želi ostati anonimna, saj si ne želi nakopati jeze oblasti.
Naš pogovor začnemo pri usodni noči 4. avgusta, ko večerno deževje še ni nakazovalo katastrofe, ki je prihajala. Razmere so se začele zaostrovati v prvih urah naslednjega dne, ko je začela voda drastično nanašati. Gasilci so morali najprej posredovati pri sosedu, nato še pri njih. Na neki točki je bilo prenevarno, da bi ostali doma. Odpeljali so se v gasilskih vozilih ne vedoč, kaj je pred njimi.
Do gasilskega doma, kamor so se se odpravili, niso prišli. Kaj hitro so namreč naleteli na plaz. Njihova skupina je potovala v dveh kombijih. Prvi se je uspel prebiti čez težak teren, drugemu ni uspelo. Do gasilskega doma so se nato odpravili po drugi poti, a jim je pot zaprla voda, ki je že poplavila krožišče. Nato so se obrnili in se ustavili pri nekem gospodu, kjer jim je vse bolj naraščajoča voda, ki je že poplavljala nogometno igrišče, ponovno prekrižala načrte. Omenjeni jih je povabil v hišo, kjer so lahko začasno parkirali avto. Nato so srečali nekega drugega možakarja, ki jih je prav tako povabil k sebi domov. V njegovi hiši, kjer ni bilo več elektrike in vode, so prebili dopoldne. Nato so se ponovno podali na pot, tokrat prek trim steze, ki jih je varno pripeljala do gasilskega doma.
Tudi v gasilskem domu ni bilo vode in elektrike, a je kljub temu vladalo umirjeno vzdušje. V domu je našla nekatere družinske člane, med njimi sina gasilca. “Ni bilo veliko za jesti, ampak tedaj niti nismo bili lačni,” pove.
Gasilski dom pod vodo
Naslednji dan je začelo poplavljati tudi gasilski dom, v katerem so bili nastanjeni. Morali so se prestaviti na novi del doma. To se je izkazalo za pravi podvig, saj je voda razdelila stavbo. Voda je na eni strani tekla v gasilski dom, na drugi ven. “Bilo je grozno, voda je bila na tisti točki globlja od enega metra. Nismo je mogli prečiti peš,” se spominja.
Na drugo stran gasilskega doma so prišli s pomočjo težke mehanizacije. Stopili so v traktorsko “žlico” in se tako odpeljali do druge strani, kjer so se skozi okno prebili do drugega dela gasilskega doma, po stopnicah navzgor, kjer so bili končno na varnem. Nato je prišla helikopterska pošiljka pomoči. Hrano so s skupnimi močni prenesli v zgornje nadstropje. V gasilskem domu so ostali do nedelje. V vmesnem času so opazovali požrtvovalne gasilce, kako so prihajali in odhajali. Zunaj je bilo vse mokro in umazano.
Nato so se odpravili proti domu, ko so prejeli vesti, da je bila narejena zasilna steza, po kateri bi se lahko vrnili domov. Cesta, ki vodi od Črne do njihovega doma, je bila preveč poškodovana, da bi se lahko odpeljali z avtom. Tam so jih namreč čakale živali, za katere so za silo skrbeli sosedje. Do doma so imeli tri kilometre in pol, ki so jih delno prehodili v dežju, delno pa prevozili na traktorju, na katerega so se vzpeli, ko jih je voznik opazil, kako se premočeni prebijajo proti domu. Doma pa jih je čakal nov šok.
Reka je šla svojo pot
Pripoveduje, da se je že iz ceste videlo, da je reka nanesla vsaj 30 centimetrov mulja. “Ko si vanj vstopil, si se komaj iz njega izkopal,” pove. Nato začne pripovedovati, kakšno škodo je za sabo pustila povodenj. Reka, ki teče mimo njihovega hleva, se mu je približala za skoraj 15 metrov. Most čez reko je bil porušen. Odneslo jim je motokultivator, kosilnico, vrtno kosilnico, cepilec drv, vsa drva, ki jih je bilo kakih 30 metrov, pripravljenih za zimo, odneslo jim je sušilnico mesa, kjer je bila tudi motorna žaga in veliko drugega orodja. Odneslo jim je tudi od 45 do 50 zajcev in vrt, vključno z vsemi pridelki. “Zalilo nam je kleti, stanovanje, v sinovi hiši se tudi vidijo posledice vlage. Vsak dan odkrijemo še nekaj novega. Ko smo začeli pospravljati mulj, nismo našli ene lopate, enih grabelj, samokolnice, ničesar več ni bilo,” pove. Na vprašanje, ali kakšnega od izgubljenih predmetov uspeli naknadno najti, odgovarja, da ne. Ko jih je voda odnesla, so ti predmeti izginili za vedno.
“Ocenjujem, da je finančne škode od 20 do 25 tisoč evrov. Približno, točno tako ali tako ne moreš oceniti,” pove, nato pa še doda: “Doslej smo od Rdečega križa prejeli 2 tisoč evrov in od Karitas 400 evrov. Od države pa še ne.”
Neizpolnjene obljube države
Iz njenega pričevanja izhaja, da je bilo med tamkajšnjimi prebivalci veliko medsebojne solidarnosti in pomoči. To smo spremljali tudi v medijih, pomoč je na prizadeta območja prihajala iz vseh kotičkov Slovenije in tujine. A ko je bilo najhuje mimo, je bilo vse več odvisno od države. Veliko je bilo obljubljenega, zelo malo realiziranega. Nedavno je zaradi prepočasne sanacije prizadetih območij premierjevo zaupanje izgubil minister Brežan.
“Mislim, da se je malo premaknilo, saj imamo vztrajno županjo, ampak zdi se, da jo veliko bolj zanima sanacija centra mesta, pri nas je namreč še ni bilo. Pomoč je prišla le do nekaj pomembnih kmetov ali pa so morda celo njeni prijatelji,” opozarja.
Ima občutek, da se je po tem, ko je bila glavna ujma mimo in ko se oči medijev obračajo v drugo smer, začelo pozabljati na prizadeta območja. Kar ne pomeni, da ni nekaterih požrtvovalnih posameznikov. Družini je bilo denimo obljubljeno, da jim bodo postavili nov most. Tega pa sicer ne bo storila občina, še manj država, temveč neki privatniki, pomoč pa jim je obljubila tudi stranka SDS.
Trenutno poteka bitka s časom. Zima prihaja, z njo nizke temperature, ki bodo upočasnile sanacijo. V vmesnem času vodja poslanske skupine Svoboda Borut Sajovic v medijih ugotavlja, da je vlada Roberta Goloba “bistveno hitrejša in učinkovitejša kot vse dosedanje slovenske vlade”. Po drugi strani odstopa minister za okolje in prostor, ker naj bi po premierjevem mnenju njegovo ministrstvo postalo “ozko grlo”. Dobro bi bilo prisluhniti zgodbam, kot je zgornja, najverjetneje bi jih našli še veliko več.
Žiga Korsika