V zadnji Tarči so udeleženci – tokrat so to bili aktualni zdravstveni minister in zdravnik internist Janez Poklukar, nekdanji zdravstveni minister in kardiolog Dušan Keber, pravnica in nekdanja informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, koordinator cepljenja Jelko Kacin in direktor zdravstvenega doma Ljubljana Rudi Dolšak – pod taktirko Erike Žnidaršič razpravljali o ukrepih PCT, ki jih je vlada uvedla kot pogoj za obiskovanje večine zaprtih javnih prostorov v državi, pri čemer so se dotaknili tudi sredinih izgredov v Ljubljani. In čeprav je bila večina gostov v svojih izjavah relativno dosledna, je Pirc Musarjeva v oddaji nanizala več skrajno absurdnih izjav.
Specialistka za področje pravnega varstva osebnih podatkov in dostopa do javnih informacij je prešla v ofenzivo že na samem začetku oddaje, ko je na Žnidaršičino vprašanje o tem, kdo je po njenem mnenju najbolj kriv za nezadovoljstvo s sprejetimi ukrepi, ki je prejšnji dan eskaliralo v nasilje pred parlamentom, odgovorila, da je definitivno najbolj kriva sama slovenska vlada, ki po njenem mnenju že vse od same formalno-pravne potrditve 13. marca lani neprimerno komunicira z državljani. Če podrobneje analiziramo situacijo v zadnjem letu in pol, ugotovimo, da to ni povsem res. Najprej velja opozoriti na dejstvo, da je Slovenija edinstven fenomen na svetu, saj imamo na političnem parketu kar dve koaliciji – uradno vladno koalicijo (ki je 13. marca 2020 v državnem zboru zbrala večino poslanskih glasov – 52 glasov “za” in 31 glasov “proti” – za sestavo legitimne vlade in bi morala po vseh pravilih dobrega okusa uradno vladati državi) in odporniško “lokostrelsko koalicijo” oz. t. i. Koalicijo ustavnega loka (ki si želi za vsako ceno še naprej obdržati oblast v državi, čeprav na volitvah ni zmagala, pri čemer uživa močno podporo tranzicijske levice in uličnih razgrajačev).
Kredibilnost Pirc Musarjeve je bila v Tarči postavljena pod velik vprašaj, saj se Turkova izbranka za informacijsko pooblaščenko ni niti enkrat med celotno več kot 53 minut trajajočo oddajo obregnila ob resnično neprimerno komunikacijo predstavnikov KUL, ki zajema preštevilne verbalne napade po družbenih omrežjih, nenehno ščuvanje proti uradno priznani slovenski vladi, javno pozivanje h kršitvam preventivnih ukrepov za zajezitev epidemije kitajskega koronavirusa, soorganizacijo neprijavljenih in (kot smo zlasti nazorno videli v preteklih dneh), pogosto tudi izjemno nasilnih protestov oz. izgredov in sramotenje Republike Slovenije v tujini (zgolj zato, ker je na oblasti vlada, ki jim pač ni povšeči). Pri tem bi bilo zelo zaželeno, da bi pravnico iz ljubljanske odvetniške družbe Pirc Musar & Lemut Strle nekdo spomnil tudi na žalitve, verbalne napade in celo fizično nasilje, ki ga po slovenskih ulicah širijo protivladni protestniki na čelu z Jašo Jenullom, Anisom Ličino, Zlatanom Čordićem – Zlatkom, Janezom Stariho in drugimi biseri slovenske družbe, za katere je bilo že večkrat ugotovljeno, da so v bistvu podaljšana roka KUL-ovcev oz. njihovi jurišni odredi, zadolženi za opravljanje “umazanega dela”.
A njihovo neprimerno komunikacijo se pač lahko tako kot vselej pomete pod preprogo, saj so KUL-ovci in z njimi povezani anarhisti vendar “naši”, prst pa je treba kot v primeru vdora anticepilcev v stavbo RTV-ja tudi tokrat uperiti v “njihove” oz. v vladno koalicijo, pri kateri se nenehno išče dlaka v jajcu in izpostavlja še tako banalne ter neškodljive izjave njenih predstavnikov, kot npr. svetopisemski citat “Ne meči biserov med svinje” ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa, ki ga je po državni proslavi ob 30-letnici slovenske osamosvojitve delil na svojem Twitterju. Ko pa petkovi politkolesarji skandirajo parolo “ulice so naše”, ki so jo med drugim redno skandirali nacistični rjavosrajčniki in vihtijo transparente, na katerih pozivajo k smrti, pa je to za doktorico iz dunajske pravne fakultete očitno povsem sprejemljivo, na tihem pa morda celo zaželeno.
Andrej Žitnik