Zakaj je poziv k oboroževanju v resnici poziv k zaščiti svobode

Pred kratkim je ves levi establišment napadel prvaka opozicije Janeza Janšo, ker je v tvitu zapisal, naj se državljani (samoobrambno) oborožijo, potem ko se varnostne razmere v EU bliskovitu slabšajo zaradi migrantske krize in novega žarišča na Bližnjem vzhodu. Vsi “mirovniki” ruskega kova so njegov tvit obsodili, predsednica republike ga je po politikantsko celo označila za pozivanje k nasilju (čeprav je bil Janša jasen, da je poziv namenjen samoobrambi). Zakaj je pomembno, da se imajo državljani pravico oborožiti?

V ZDA velja drugi amandma, ki ureja pravico do nošenja orožja, za sveto in nedotakljivo ustavno načelo. Niti najradikalnejši demokratski politiki si ga na zvezni ravni ne upajo umakniti, pozivajo le k boljši regulaciji in prepovedi uporabe bojnih orožij.

Kaj pravi drugi amandma?

Očetje ameriške ustave so razumeli, kaj se zgodi, ko se oblast povampiri. Večina od njih ali njihovi predniki so od blizu prisostvovali, ko so evropske monarhije državljanom nediskriminatorno jemale pravice, saj so imele v rokah vsa orodja prisile (vojsko, dvorno gardo, osebno stražo …). Po evropskih dvorih je v tistih časih veljala doktrina “the king can do no wrong” (kralj se ne moti), ki je kraljevi družini podeljevala popolno imuniteto pred kazenskim in civilnim pregonom (zanimivo, da v državah Commonwealtha ta doktrina še danes neformalno v veljavi, kar teoretično pomeni, da princ Harry ne bi mogel biti obsojen niti obtožen za posilstvo kakšne Britanke, Kanadčanke, Avstralke ali Indijke).

Dolga zgodovina nošenja orožja izhaja iz tradicije prvih priseljencev

Sicer so priseljenci, ki so ustvarjali ameriški demokratični eksperiment, od začetka prihajali predvsem iz angleškega kulturno-lingvističnega okolja, kjer ima pravica do nošenja orožja dolgo zgodovino.

Pravica protestantov do nošenja orožja v angleški zgodovini velja za pomožno pravico v angleškem običajnem pravu, ki izhaja iz primarnih pravic do osebne varnosti, osebne svobode in zasebne lastnine. Sir William Blackstone je trdil, da je nošenje orožja za obrambo povezano s pravico posameznika in da je dovoljeno z zakonom. Ta pravica se je razglasila tudi z zakonom in predstavlja javno dovoljenje ob ustrezni regulaciji, ki izhaja iz naravne pravice do obrambe in samoopazovanja, ko družbena pravila in zakoni niso dovolj učinkoviti pri zadrževanju nasilja in zatiranja.

Angleška listina pravic iz leta 1689 je izhajala iz burnega obdobja angleške politike, kjer sta bili dve glavni konfliktni točki: pooblastilo kralja za vladanje brez soglasja parlamenta in vloga katoličanov v državi s pretežno protestantsko večino. Katoliškega kralja Jakoba II. so končno zrušili v Častni revoluciji, in njegova protestantska naslednika Viljem III. in Marija II. sta sprejela pogoje, ki so bili kodificirani v listini. Listina je rešila tudi vprašanje pooblastila kralja, da razoroži svoje podložnike, potem ko sta kralja Karel II. in Jakob II. razorožila mnoge protestante, ki so bili “sumljeni ali znani” po nestrinjanju z vladajočo oblastjo, in sta se spopadala s parlamentom glede želje po vzpostavitvi stalne vojske. Listina trdi, da obnavlja “starodavne pravice,” ki jih je zatrl Jakob II.

V času ameriško-angleških kolonialnih vojn je torej v Angliji kralj Charles že dovoljeval nošenje orožja v nekaterih primerih, in sicer proti “uničujočim, invazivnim, škodljivim in nadležnim silam”, Američani pa so v tistem času malce pred osamosvojitveno vojno dodali pomemben dodatek, ki ga angleško pravo ni poznalo: orožje lahko posamezniki uporabljajo tudi za varovanje pred tiranskimi vladami in za olajšanje naravne pravice do samoobrambe – ta določba je seveda bila spisana neposredno proti kralju Charlesu, ki je ameriške kolonije dojemal kot vazale svojega kraljestva. Duh ameriškega drugega amandmaja torej močno poudarja posameznika in njegovo osebno svobodo, ki si jo mora zagotoviti sam. Ameriška ustava torej za razliko od večine sodobnih ne verjame v večno benevolentnost države. Vsaka država se lahko povampiri, in ko pride do tega, lahko družbo reši le skupina posameznikov z orožjem. Da zaščitijo sebe, družino in skupnost. Tako pred nepredipravi kot pred malevolentno državo. Ameriška zvezna ureditev torej svobodo išče v posamezniku, ne v veliki državi.

Sodobna pravna potrditev drugega amandmaja

Sodobni križarji proti pravici posameznika, da se oboroži, so trdili, da je drugi amandma ostanek nekih drugih časov in v sodobni liberalni ureditvi nima nobene prave vrednosti. Taki so v državi in njenih voditeljih iskali poslednjega arbitra varnosti in pravičnosti podobno kot podaniki angleškega kralja pred 300 leti.

Prelomna odločitev vrhovnega sodišča iz leta 2008

Sodoben pravni pečat ustreznosti je ameriško vrhovno sodišče drugemu amandmaju dalo komaj 26. junija 2008 v primeru District of Columbia proti Hellerju (2008). Vrhovno sodišče je takrat potrdilo, da drugi amandma jamči posameznikovo pravico do posedovanja in nošenja orožja za zakonito uporabo.

Odločitev sodišča je pomenila formalnopravno potrditev pravic, ki izhajajo iz drugega amandmaja. To je pomenilo, da tiste zvezne države, ki želijo sprejeti neustavno zakonodajo o nadzoru orožja (kar nekaj zveznih držav je takšnih), ne morejo napačno razlagati namena ustanovnih očetov, da podelijo to individualno pravico.

Slabi fantje s pištolo

Stavek, ki ga privrženci nošenja orožja radi uporabljajo pri svoji argumentaciji, je, da lahko slabega fanta s pištolo ustavi le dober fant s pištolo. S tem se sicer strinjajo vsi, le da liberalno in socialistično usmerjeni Američani razmišljajo, da so lahko “dobri fantje” le v uniformah. Resnično življenje seveda piše svoje zgodbe in je v zadnjem desetletju empirično dokazalo, da prepoved in regulacija orožja ne pomenijo nižje stopnje umorov kot posledica strelnega orožja – velika urbana liberalna središča, kot so Chicago, New York City, Portland, Los Angeles, San Francisco in Seattle so znana po strogih državnih zakonih, ki regulirajo nošenje orožja, hkrati pa so tudi rekorderji po umorih s strelnim orožjem na 1000 prebivalcev. Pokazalo se je, da zločinci tudi takrat, ko država oblastno prepoveduje nošenje orožja, še vedno brez težav pridejo do njega, pot do samoobrambe se oteži izključno civilistom, ki spoštujejo zakone.

Kaj pa EU?

Večina evropskih držav ima podobno orožarsko zakonodajo, ki civilistom omogoča nošenje strelnega orožja v posebnih primerih (za lovsko in športno udejstvovanje ali v primeru, ko lahko dokažejo, da se počutijo ogroženje, se pravi za samoobrambo – pri čemer so dokazni kriteriji v vsaki državi drugačni). Izjema sta Italija in Češka, kjer lahko državljani posedujejo orožje tudi brez specifičnega namena.

Se pa tudi miselnost v Evropi spreminja.

Na starem kontinentu že nekaj časa deluje Firearms United, vseevropski orožarski lobi, ki  združuje več kot 100 milijonov lastnikov orožja, ki spoštujejo zakone, v regiji. Gre za gibanje, ki želi omiliti zakone o nadzoru orožja v Evropi in jih de facto bolj uskladiti z ameriškimi zakoni o orožju.

Andrea Favaro, zagovornik nošenja orožja, je v imenu Firearms United povedal: “Nismo ideološko vodeni. Sem libertarec. Imamo pa ljudi, ki so konzervativci, in tiste na levici. Vsi si samo želimo zdravorazumskih zakonov o orožju.” Trdijo, da je pravica do posesti orožja del svobodne in odprte družbe.

Država, ki ima po njegovem “dober” nadzor nad strelnim orožjem, je Češka, pravi Favaro. “Tukaj so omejitve razmeroma mile v primerjavi z drugimi evropskimi državami, češki državljani lahko dobijo orožje, če izpolnjujejo omejena merila in ga nosijo v javnosti. Češki zakon “je zelo poenostavljen, ljudem dovoljuje nošenje strelnega orožja in se osredotoča na preverjanje, kdo dobi dovoljenje. Večina zakonov o orožju se osredotoča na tehnične podrobnosti in popolnoma zgreši bistvo”.

Kaj pa Slovenija?

Slovenska zakonodaja je podobna drugim evropskim. Pravice in obveznosti iz naslova nošenja orožja ureja Zakon o orožju Republike Slovenije (ZOro-1-UPB1) iz leta 2005.

Oseba, ki si želi lastiti orožje, potrebuje dovoljenje za nabavo orožja.  Vlogo za izdajo dovoljenja lahko vloži polnoletna oseba na upravni enoti, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče. Razloge nabave orožja določa zakon: osebna varnost, lov, šport, zbiranje in drugi.

Oseba, ki zaprosi za izdajo dovoljenja, mora aktivno sodelovati pri zbiranju dokazil in nabavi prvega kosa varnostnega, lovskega ali športnega orožja, in priložiti ustrezna dokazila. Pristojni organ izda posamezniku dovoljenje za nabavo orožja in streliva, orožni list in dovoljenje za posest orožja, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

Poleg tega mora iz naslova upravičenega razloga za izdajo orožne listine dokazati enega od naslednjih pogojev:

Samoobramba z orožjem v Sloveniji

Slovenska zakonodaja torej ŽE dovoljuje samoobrambo z orožjem, če posameznik dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za njeno zagotovitev potreboval varnostno orožje. Zdaj se zopet spomnimo, kaj je na socialnem omrežju tviter napisal prvak opozicije Janša: “Vrag je vzel šalo. Oborožite se. Legalno.”

Legalno seveda pomeni, da Janša ne poziva, da si ljudje kupijo strelno orožje iz ljubljanskega podzemlja, ampak da se včlanijo v strelski klub ali lovsko društvo, da se lahko zavarujejo v primerih, kjer odločajo sekunde in bi bil klic policije sizifovo delo.

Vsi ljudje, ki živijo v urbanih centrih ali v krajih blizu meje s Hrvaško, bi lahko zlahka dokazali, da se ne počutijo varno v svoji okolici. Konec koncev porast kaznivih dejanj in posilstev potrjuje sama policija. Ljubljana – nekoč varna prestolnica sredi Evropske unije, se je čez noč spremenila v Chicago.

Poleg samoobrambe pa nikjer ne piše, da se Slovenci nekoč zopet ne bomo borili proti povampirjeni oblasti. Povprečen Slovenec je bil v zgodnjih štiridesetih letih neoborožen. To so zlahka izkoristili tako fašisti, nacisti kot komunisti in si nas brez težav podredili. Zgled nam bi morala biti ameriška ustava, ki ne zaupa niti lastni državi. Tudi do lastnih voditeljev je treba biti sumničav. Seveda to ne pomeni, da je leta 2023 potrebno v kletnih prostorih družinske hiše načrtovati državni udar s Toyotinimi pick-upi. Pomeni pa, da se zavedamo, da se oblast nekoč v prihodnosti povampiri. Trenutno nas vodi predsednik vlade, ki se hvali s političnimi čistkami na policiji in jih razume kot običajno oblastniško kadrovanje. V koaliciji je stranka, ki ima za končni cilj  ukinitev zasebno lastnine. Nastavki za tiranijo so Sloveniji položeni v zibko. Tudi Putin ni iz Ruske federacije naredil slovanske različice Severne Koreje čez noč. Osem let je potreboval, da je po svoje oblikoval Rosgvardijo – svojo osebno pretorsko stražo, ki deluje po načelih mafijske zvestobe šefu vseh mafijcev mimo državnega aparata pregona. Overtonovo okno je tudi v Sloveniji vsak dan širše in vsak dan smo bolj podobni Rusiji. Kaj boste pa vi naredili, če politkomisarji, ki mislijo, da živite v preveliki hiši, čez 15 ali 20 let potrkajo na vrata? V štiridesetih letih prejšnjega stoletja so nas vsi trije totalitarizmi dobili s spuščenimi hlačami.

Zimska vojna kot vzor moči oboroženih civilistov

Naši vzorniki so lahko (še danes oboroženi) Finci. V t. i. zimski vojni so od novembra 1939 do marca 1940 osramotili mogočno Sovjetsko armado, ki jih je hotela osvojiti. Tako želi danes Putin storiti z Ukrajino. Slabo motivirani Sovjeti niso bili pripravljeni na narod ostrostrelcev, ki se vsak s svojo puško s srcem bori za svojo domovino. Sovjeti so sicer uradno zmagali, pridobili nekaj teritorija, v resnici pa doživeli mednarodno sramoto, saj je Finska ponosno obdržala svojo suverenost, ki jo ima še danes kot članica zveze Nata. Če bi bili Finci neoboroženi, bi se Rusi do Helsinkov le sprehodili in parkirali tanke na glavnem trgu, tako kot so to naredili v Budimpešti leta 1956 in v Pragi leta 1968. Tudi Ukrajinci se danes branijo zato, ker so civilisti posegli po orožju. Ni vse v dobavi zahodnega orožja. Če bi bilo, bi že davno zmanjkalo rezervistov. Navadni ljudje se borijo za svojo eksistenco, za svojo domovino, proti tiranskemu škornju Rusije.

Poziv k oboroževanju torej ni poziv k nasilju, kot napak trdi predsednica republike. Poziv k oboroževanju je poziv k svobodi – svobodo pa si lahko človek zagotovi le sam. V samoobrambi pred slabimi ljudmi in skupaj v skupini sonarodnjakov v samoobrambi pred tiranijo.

Mitja Iršič