Nekaj smrdi v deželi Danski, je v Shakespearjevi tragediji svaril Hamlet, a smrad pristranskosti, ki veje od mariborske sodnije je dosegel celo Vrhovno sodišče, ki je odločilo, da mariborsko sodišče več ni pristojno za razsojo v primerih zoper državnega svetnika Franca Kanglerja in predalo pristojnost novomeškim sodnikom. Na bolečo realnost slovenskega krivosodja že dalj časa opozarjajo številni pravni strokovnjaki, vedno bolj jasno pa postaja, da Slovenija skoraj tri desetletja od svojega nastanka še vedno krvavo potrebuje lustracijo.
Zadnja v vrsti zaušnic slovenskem krivosodju je doletela mariborsko sodnijo. Vrhovno sodišče je namreč odločilo, da sodniki v Mariboru niso sposobni zagotoviti niti videza nepristranskosti, kaj šele nepristranskega sojenja v primerih v katerih nastopa državni svetnik in nekdanji mariborski župan Franc Kangler.
Iz tega razloga naj bi se vsi bodoči postopki povezani s Kanglerjem odvijali na novomeškem sodišču. To samo po sebi pa še enkrat kaže kako zelo slabo stojijo stvari v slovenskem pravosodju, na kar so med drugim že večkrat med drugim opozarjali tudi vrhovni sodnik Jan Zobec, ustavnik in profesor dr. Andraž Teršak, ter ustavni pravnik dr. Jurij Toplak.
Potreba po lustracji
Spor med nekdanjim županom in mariborskim sodnikom Janezom Žirovnikom se vleče še iz Kanglerjevih dni na KNOVSu. Žirovik, nekdanji udbaš je namreč delal za Sovo. Kangler je vztrajal, da se mu Žirovnik maščuje zaradi konfliktov, ki sta jih imela takrat.
Zaradi teh starih zamer naj bi Žirovnik izdal dovoljenje za prikrite preiskovalne ukrepe proti Kanglerju navkljub pomanjkanju vsakršne utemeljitve za kaj takega. To potrjuje tudi dejstvo, da je sodnik, ki je o uvedbi tajnih preiskovalnih ukrepov zoper Kanglerja odločal pred Žirovnikom prošnjo zavrnil.
Problem nevzdržne sodne politike in mrež osebnih vezi, povezav in odnosov znotraj sodišča je po Terškovih trditvah naslovilo tudi Ustavno sodišče.
Zloraba oblasti a nihče ne odgovarja
“Kako sodišča delujejo, kako sodniki in sodnice odločajo, kako se o odločanju pogovarjajo in dogovarjajo, kakšne sodbe sprejemajo, kako pristranski in odvisni, neobjektivni, zato tudi osupljivo nestrokovni so, kateri in točno določeni sodniki so določeni za sojenje točno določenim strankam, kolikokrat in kako močno kršijo ustavne pravice – tudi grobo in očitno, kako se o izidu sojenja dogovorijo še pred njegovim začetkom ipd.” je le eden izmed problemov, ki jih je naštel Teršek.
Ob tem je potrebno izpostaviti tudi samo delo tožilcev, ki samovoljno preganjajo ene te iste politične osebnosti, ne da bi kadarkoli za to pokazali željene rezultate. Ustvarja se vtis, da je sodni pregon le nadaljevanje političnih bojev na drugem nivoju. Kar ne uspejo mediji, nadaljujejo sodišča.
Odgovornost za več kot dvajset neuspelih pregonov pa ne obstaja, kakor je izpostavil tudi Teršek se tožilci obnašajo kakor, da je njihovo delo da zgolj preganjajo koga hočejo, ne da bi zato kadarkoli imeli zadostne in utemeljene razloge. Na misel pride bosanski rek, “Kadija te tuži, kadija te sudi” nekako po tem principu pa se zdi tudi delovanje slovenskega krivosodja.
Ni zaupanja v mariborsko sodišče
Da v Mariboru ni več zaupanja v sodišče je za 24ur povedal tudi Toplak. “Ta sodba je signal, da je na mariborskih sodiščih nekaj hudo narobe.” Vsekakor pa je sporočilo vrhovnega sodišča jasno. V kolikor ne zmorejo biti sodniki nepristranski, naj vsaj dajejo vtis nepristranskosti.
Kangler je bil z odločitvijo vrhovnega sodišča zadovoljen. “Po osmih letih so spoznali, da mi sodišča v Mariboru ne morejo zagotoviti nepristranskega in pravičnega sojenja.” je povedal državni svetnik, ki niti v enem od 21 sodnih postopkov zoper njega ni bil pravnomočno obsojen.
Rihard Orel