“Prepričan sem, da je ta politična oz. “(ne)kulturna” finta krivična do delavnih ljudi oz. do davkoplačevalcev in krivična je tudi do desne politične opcije. Zdi se mi, da je dozorel čas, da temu naredimo konec, četudi z referendumom,” poudarja mmag. psihoanalitik Roman Vodeb. Njegov apel levim “kulturnikom” pa se glasi: “Delat’ bo treba, ne pa lenariti, prodajati blef in ga razglašati za umetnost, od države pa terjati plačilo, za nameček pa še visoke pokojnine.”
V času ko se se vse bolj približuje rok za zbiranje podpisov za razpis referenduma o dodatkih k pokojninam za izjemne dosežke na področju umetnosti, so se v stranki Levica odločili za napoved ovadbe stranke SDS in njenega zastopnika Janeza Janše. Stranki očitajo instrumentalizacijo umetnosti za lastne politične točke ter obračun z Levico, pri čemer jih še posebej moti uporaba fotografije umetnice Maje Smrekar, na kateri ta doji psa, za katero po mnenju Levice v SDS nimajo avtorskih pravic. V SDS so prepričani, da to, da se je Levica odločila vložiti kazensko vadbo zoper stranko SDS, nima nikakršne veze z avtorskimi pravicami umetnice, ki je na sliki, kajti ne gre za reprodukcijo umetniškega dela, ampak zgolj za obdelavo fotografije, ki je bila prvič javnosti predstavljena kar pred sedmimi leti.
Precej prahu pa v tem tednu dviguje tudi predsednica Državnega zbora RS Urška Klakočar Zupančič, ki je sicer pogosto deležna kritik na račun kršenja Poslovnika državnega zbora, ustave in zakonov. V intervjuju za enega od medijev je slednja v preteklosti dejala, da je tarča najprej zato, ker želi stvari spreminjati in ker je ženska. Marsikdo meni, da je nedorasla funkciji, ki jo opravlja, še posebej po dogodku, ko je v državnem zboru privzdignila krilo, da bi poslancu NSi Reberšku pokazala, kaj je to pompozni vstop v DZ. “Njena vloga bi morala biti predvsem zagotavljanje reda, spoštljive komunikacije in varovanje ugleda institucije. Vendar pa se zdi, da namesto tega parlament vse bolj postaja oder za osebne obračune, provokacije in nastope, ki bolj sodijo v burleskne predstave kot v hram demokracije,” so denimo prepričani v Stranki Glas upokojencev in Društvu inštitut 1. oktober, kjer sedaj zahtevajo razrešitev predsednice Državnega zbora.
Za komentar aktualnega dogajanja smo se odločili povprašati dvojnega magistra znanosti, psihoanalitika in športologa Romana Vodeba. Najprej nas je zanimalo, kako sam gleda na postopanje Klakočar Zupančičeve in kako se mu v luči tega dogodka zdi, da je ta dorasla funkciji, ki jo opravlja, in ali morebiti s tem meče slabo luč na ženske v politiki.
Po besedah Vodeba običajni smrtniki, vključno s politiki, s pozicije zavesti resnice o sebi ne morejo ubesediti. Imajo pa sicer iluzijo o sebi v smislu, da nekaj vedo o sebi. “Političarka, kakršna je UKZ, je že mnogokrat prav dokazala, da je eklatanten primer osebe, ki misli, da o sebi nekaj ve. UKZ izdajajo številni simptomi, ki nam, ki se spoznamo na človekovo duševnost oz. na nezavedno, dajo vedeti, da ženska kipi od samozavesti in seksualnosti, ki je ne more brzdati, in tega svojega seksapila niti ne poskuša skrivati oz. celo uživa, ko ga nebrzdano izkazuje. To patetično, domala patološko poudarjanje, da je ženska, nam, ki motrimo simptome, daje vedeti, da si eksplicitno želi, da jo dojemamo kot žensko, torej z vsemi atributi ženskosti, vključno žensko željo par excellence, to je: željo po penisu,” izpostavlja.
“Eksces s poslancem Reberškom, nam, ki motrimo simptome ljudi, ki jih profiliramo, daje vedeti, da je t. r. obsedena z moškim pogledom na njeno telo. Ona vseskozi (nezavedno) pričakuje, očitno je tega vajena in takšne so tudi njene izkušnje z moškimi, da jo moški poželjivo gleda (beri: si jo želi) in to svoje pričakovanje projekcijsko pripiše moškemu. V resnici pa gre dejansko za projekcijo njene želje, da bi jo moški – v tem primeru poslanec Reberšek – poželjivo gledal(i)”, pojasnjuje psihoanalitik in podaja prepričanje, da s privzdigovanjem krila ni bila sarkastična, kot je sicer pojasnila po dogodku. “S privzdigovanjem krila ni bila sarkastična, pač pa je predvsem sebe izdala, kako zelo si želi, da bi jo poslanci gledali kot “greha vredno”, kot “seksualni objekt”, kot se reče v psihoanalizi, in pri tem svojem ekshibicionizmu uživa, kljub temu da se spreneveda in hlini neko nevednost,” je namreč povedal.
Meni, da bo odslej naprej vsak kandidat neke stranke (predvsem levih strank, ki vstopajo na parlamentarne volitve z “novimi imeni”) temeljito “zaslišan” in psihološko stestiran, preden bo zakoračil v politično kariero. “Na levi namreč nihče ni pričakoval, da se lahko na kandidatne liste t. r. prešvercajo takšne osebe, kot je UKZ (podobno psihično oz. osebnostno strukturo oz. specifiko pa imajo še nekatere ženske, ki trenutno sedijo v DZ). Kot vidimo, so v tem mandatu problematične predvsem ženske, ki po definiciji t. r. slovijo po moralni nerazsodnosti – beri: imajo šibek Nadjaz (ob UKZ sta tukaj še Lena Grgurević in Tamara Vonta)”, je pojasnil in dodal, da ne gre toliko za to, da UKZ ni dorasla funkciji predsednice DZ. “Po mojem videnju bi se UKZ morala pred vstopom v politiko temeljito konzultirati s strokovnjaki za duševno zdravje – s psihiatri, psihoterapevti in psihologi ter svetovalci. Njena nebrzdana impulzivnost oz. koleričnost z agresivnimi izbruhi je na meji normalnosti,” še pravi in dodaja, da bi ji po njegovi oceni marsikakšen psihostrokovnjak (psihiater) “pripisal kakšno od diagnoz, ki so navedene v DSM ali MKB”.
“(Ne)kulturna” finta, krivična do delavnih ljudi
V luči napetosti, ki nastaja v zvezi z zbiranjem podpisov za razpis referenduma o dodatkih k pokojninam za izjemne dosežke na področju umetnosti nas je zanimalo, ali meni, da je referendum potreben. “Glede na to, da je teorija umetnosti (skozi psihoanalizo) moja specialnost oz. v zadnjih letih ena od mojih teoretskih preokupacij, natančno vem, koliko blefa in natega se “prodaja” v t. i. sodobni oz. moderni umetnosti, ki se razglaša za “visoko kulturo,” je izpostavil in dodal, da gre pri slovenskih “kulturnikih” v resnici za en sam nateg, za blef, za placebo finto oz. za pseudoumetnost. “Levi “kulturniki” so po njegovih besedah predvsem politični aktivisti, ki jih levica – še posebej pa Levica (z veliko pisano) – kot volivce podkupuje. “Jih zalaga s proračunskim denarjem in tudi visokimi pokojninami.”
Prepričan je, da je ta politična oz. “(ne)kulturna” finta krivična do delavnih ljudi oz. do davkoplačevalcev in krivična je tudi do desne politične opcije. “Zdi se mi, da je dozorel čas, da temu naredimo konec, četudi z referendumom. Referendum je t. r. nujen! Moj apel levim “kulturnikom” se glasi: “Delat’ bo treba, ne pa lenariti, prodajati blef in ga razglašati za umetnost, od države pa terjati plačilo, za nameček pa še visoke pokojnine. To je, po moji oceni, nedemokratično oz. nesprejemljiva politična perverzija,” je zaključil.
Ž. N.