Marjan Šarec je šele nekaj dni predsednik vlade, pa vendar nam je že jasno, da ne bo dobro. Predsednik vlade, ki nima razčiščenih osnovnih pojmov, bo lahek plen domačih izdajalcev, tako kot tudi tujih nasprotnikov. Za stisk roke s pomembnežem je nepomemben človek pripravljen prodati mrtvo mamo, če ima dve, še toliko lažje. Njegovi nastopi, ki jih nekateri liberalni intelektualci označujejo kot svetlo luč, zavedejo samo ljudi, navajene, da besede brez teže zvenijo dosti lepše kot tiste s težo. Saj veste, prazen sod doni najlepše.
Česa Šarec in njegov minister Gregor, tokrat z imenom Miro, ne vesta?
Tega, da državo najprej opredeljuje suverena oblast nad ozemljem, vodami, kopnim in podzemljem in seveda tudi zračnim prostorom nad njo. Meja na kopnem se med državami označi povsem enako, kot se označuje meja med dvema parcelama. Časi, ko smo odvetniki, geodeti in sodniki bolj ali manj v strahu prisostvovali postavljanju mejnikov, so skoraj že preteklost. Ko mlajšim kolegom razlagam, kako smo postavljali mejne kamne, vidim v njihovih očeh blago nejevero, mogoče tudi že kanček usmiljenja, češ, kdaj si pa ti živela, pri bolj vedoželjnih pa tudi zanimanje. Dogodek postavitve mejnih kamnov je bil napet, bitka za meter več ali meter manj je bila včasih nam, ki smo stali ob strani, nerazumna in nerazumljiva. Ko sam zamejuješ parcelo, katere lastnik si, je perspektiva tistega metra v levo ali v desno seveda povsem drugačna. Priznam, en sam mejni spor sem imela za svojo zemljo in nikjer več ni bilo ne duha ne sluha o tistem, “dajte no, saj gre le za meter”.
Ko smo torej včasih postavljali mejne kamne, se je najprej razbila steklenica in koščki stekla so bili položeni v jamo, v katero se je nato zabil betonski mejnik. Tako so se lastniki zaščitili oziroma so zaščitili dokaze, za primer, da jim je kdo mejni kamen prestavil. In to je bil razlog, da je bilo na terenu vedno tudi nekaj praznih steklenic, kramp, sekira, lopata, skratka dovolj orodja, da je bil postopek ob vroči krvi slovenskega človeka stresen. Na koncu je vsak odvetnik ostal s svojo bolj ali manj zadovoljno stranko, ki je prinesla, ali pa tudi ne, narezek. Sodnik in geometer sta kot nepristranska ta del postavitve meje zapustila, da jima ni mogel nihče očitati pristranskosti. Ne enkrat sem bežala skupaj z izvedencem pred pobesnelim lastnikom, ki je zamahoval ali z nožem ali s sekiro ipd. Vendar časi so se spremenili, mejo sedaj določajo geometri z GPS, postavijo začasne mejnike, kje je kdo kosil, do kam je obdeloval, se ponavadi razčiščuje na sodišču. Nasilnih dejanj je vse manj, čeprav se še vedno zgodijo. Smrt geodeta pred nekaj leti je opomin, da Slovenec svojo zemljo ščiti. Tudi s silo. In to je opomin, ki bi ga morala naša vlada razumeti, ko se kot sramežljiva devica ne more odločiti, ali bi “tehnične ovire” zvišala ali odstranila, ali je Šiško razlog za skrb ali klovn, ali so zelo obiskani tečaji rokovanja z orožjem kaprica in moda ali kažejo na nezaupanje državljanov do vladajočih. Kajti, država, to je predvsem ozemlje in prebivalstvo. In ko prebivalstvo začuti, da izgublja ozemlje, se oblasti ne piše dobro.
Porazi leve politike so strašanski
V zadnjem času se izguba ozemlja Sloveniji dogaja redno. Ko brezsramno praznujejo priključitev Primorske Sloveniji tisti, ki so zapravili velik del slovenskega ozemlja ali ga preprosto zamenjali za Slovence in Hrvate, da so jih lahko pobili in zazidali v rudniške jaške, ob zastavah in simbolih države, pod katero je bilo umorjenih največ slovenskih ljudi, intelektualcev, meščanstva, te ravnanje oblasti v tej državi le še stežka preseneti. Kako delamo s svojo državo, je ne nazadnje očitno s popolnim polom pri arbitražnem sodišču. Še danes se sprašujem, koliko časa so mediji nameravali prodajati meglo o velikem slovenskem uspehu? Tisto, kar nam je obljubljal Pahor, da je pogoj, ki ga je dosegel na tisti že pozabljeni fantastičen dan, je bil navaden ništrc. Arbitražno sodišče naj bi bilo primorano določiti stik Slovenije z mednarodnimi vodami. Dobili smo tisto, kar smo imeli, kar imajo Madžarska, Avstrija in vsaka država, kar nalaga mednarodno pomorsko pravo, to je, da mora vsaka država pustiti tujim državam neškodljiv prehod preko teritorialnega morja. V sporazumu, s katerim sta Slovenija in Hrvaška prenesli odločanje o mejnih vprašanjih na arbitražno sodišče, je bilo izrecno zapisano, da bosta natančno mejo na kopnem določali državi skupaj. Kot tista dva kmeta na začetku. Vendar zaradi znane sramote, ki si jo je nakopala Slovenija, hote ali nehote, se je v iskanju rešitve ta zapletala še bistveno bolj. Pričela je brez soglasja s Hrvaško postavljati mejne kamne, sprejela je Zakon o evidentiranju državne meje z Republiko Hrvaško, ki je stopil v veljavo med prazničnimi dnevi, natančno 30. decembra 2017, ko med nakupovanjem, petardami in voščili tega ni nihče niti opazil.
Koliko ozemlja bomo ohranili pred invazijo tujih plemen?
Zakon, ki je vnesel veliko slabe volje med ljudi ob meji, nekateri prebivalci so se odpovedali svojim domovom in se preselili v Republiko Slovenijo, Slovenija pa je mirno prepustila drugi državi domačije Slovencev, ne glede na to, da jih ta druga država ni niti želela evidentirati kot svoje ozemlje. Skratka, zakon, ki je jasno pokazal, da Slovenija na mednarodni šahovnici v najboljšem primeru uspe iztržiti t. i. pat, v večini primerov pa dobi šah mat, še preden dobro sede za pogajalsko mizo. Zato so sklicevanje in slavospevi neki službi Evropske komisije, ki je dejala, da ima Slovenija prav in da je odločbo potrebno spoštovati, pravzaprav smešni. Ja, žal je tako, da je odločbe potrebno spoštovati. Tudi tisto o financiranju zasebnih šol v RS, da se Janezu Janši ne sme odvzeti mandata …, ne samo tistih, ki bi nam ustrezale. Še bolj smešno pa je vztrajanje pri spoštovanju odločbe, ki je Slovenijo prikrajšala za del kopenskega ozemlja in za “fantastičen junction”, o katerem je govoril Pahor. Te dni spremljamo, kako je “kraljica javnomnenjskih anket” omenjeno poročilo zamolčala, kako je pravzaprav najnižje ocenjena med vsemi evropskimi komisarji, kar je, roko na srce, verjetno, glede na množico le-teh, težko doseči, in nobena javnomnenjska agencija ne bo povedala, po čigavem nalogu je gospo, na katero se sploh redko spomni povprečen Slovenec, praviloma uvrščala na drugo mesto za evergreen Borutom Pahorjem.
Pa smo prišli do bistva. Koliko ozemlja bomo ohranili pred invazijo tujerodnih plemen v Slovenijo? Kaj nam bodo mediji prodajali in zakaj ne bomo verjeli tistemu, kar naše oči vidijo na cestah mest, po gozdovih ob meji, po poteh ponoči? Do kdaj bomo ljudje, o katerih je govoril Charles Bukowski, ljudje s časopisnimi možgani, televizijskimi dušami in visokošolskimi idejami, in ne čisto preprosto zdravorazumski, taki, da se ne bomo vprašali, komu nas prodajate, vlada? Do kdaj bo predsednik vlade brez kančka sramu prepovedoval svojemu sekretarju za državno varnost misliti in izražati mnenje? Do kdaj bo ta drugi to požiral in mislil, da dela za neke višje cilje?
Pa da se vrnem k Bukowskemu: je res potrebno večkrat umreti, da zares zaživiš?
Lucija Šikovec Ušaj