Na članek z naslovom “Pravna fakulteta v Ljubljani se lahko nazaj preimenuje v fakulteto Edvarda Kardelja: Študentom bo predaval kar Kučan!”, ki je bil na spletnem portalu Nova24TV objavljen 3. decembra, se je odzvala tudi dolgoletna svetovalka šefa slovenskih komunistov in kasneje predsednika republike Milana Kučana, Špela Furlan. V skladu z zakonom o medijih je namreč zahtevala, da objavimo popravek, ki se nahaja v nadaljevanju. Popravka vsekakor nismo dolžni objaviti, saj gospa ne izpolnjuje zakonskih zahtev za objavo opravka, ker ne navaja novih dejstev, a smo tokrat naredili izjemo, saj si tema zasluži dodatno pojasnilo zaradi obtožb o zgodovinskem falsificiranju.
Uvodoma Špela Furlan zapiše: “Nova24TV je na spletni strani objavila članek, v katerem novinarka Lana Božič piše, kako za Kučana samostojna Slovenija nikoli ni bila njegova intimna opcija in da naj bi to celo sam priznal. (Naslov prispevka je ‘Pravna fakulteta v Ljubljani se lahko nazaj preimenuje v fakulteto Edvarda Kardelja‘, 3. 12. 2019, 23.45).
Trditev je zgodovinski falzifikat in zdi se skoraj nedostojno, da je treba na to posebej opozoriti. Tudi druge trditve potvarjajo dejstva, a jih puščam ob strani. Res je bil Milan Kučan še januarja 1990 med tistimi, ki so preverjali možnosti, ali je Jugoslavijo še mogoče ohraniti in spremeniti, in je imel pomisleke do odcepitve. A kot so se spreminjale razmere v Jugoslaviji, se je spreminjalo tudi njegovo stališče do skupne države.”
Skušal je onemogočiti izid referenduma, strašil pa je tudi s silo
“Znano je, kako angažirano in argumentirano je jeseni 1990 skupaj z drugimi vodilnimi Slovenije prepričeval slovenske državljane, da v Jugoslaviji nimamo več dobre perspektive in da naj se na referendumu opredelimo za osamosvojitev,” nadaljuje Furlanova. Toda zanemarja podatek, da ko so člani Demosa 9. novembra 1990 v Poljčah na Gorenjskem odločili o razpisu referenduma, se je Kučan 6. decembra v okviru razprave o predlogu zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije zavzel za to, da bi se v čim večji možni meri zmanjšala možnost osamosvojitve:
“Absolutna večina pozitivnih opredelitev vseh volivcev bo znatno okrepila enotnost slovenske družbe pri soočanju s problemi, ki bodo nastajali po plebiscitu. Pogoj za to pa je prepričanje, da udeležba na plebiscitu in glasovanje ne moreta temeljiti samo na splošnem zaupanju državljanov v utemeljenost predlagane odločitve, ampak tudi na obveščenosti vsakega posameznika o tem, kaj čaka njega in vse nas na težki poti iz krize, v kateri smo in v kateri je zaradi brezperspektivnosti vse težje živeti.” 24. decembra, tik pred plebiscitom je v Delu tako strašil pred slovensko osamosvojitvijo: “Jugoslovanska kriza je dosegla vrhunec. Zato je zdaj nujen razplet, vendar ga je treba doseči po mirni poti. Vsakršna uporaba sile na jugoslovanskem ozemlju bi namreč ogrozila tudi mir na Balkanu in v vsem jugovzhodnem delu Evrope.”
Z Ribičičem sta prepričevala italijanskega socialista, naj ne priznajo Slovenije
“Kučan je ves čas svojega delovanja užival zelo visoko zaupanje državljanov, zato so bile njegove opredelitve in njegovo delovanje toliko pomembnejši. Brez enotnosti takratnega slovenskega političnega vodstva referendum namreč ne bi bil tako uspešen, prav tako ne upor proti agresiji jugoslovanske vojske in vprašanje je, kako bi bilo z mednarodnim priznanjem,” zapiše Furlanova in zanemarja dejstvo, da je Kučan še 20. aprila 1990, ko je postalo jasno, da je osamosvojitev pred vrati, tistim, ki so se zanjo zavzemali, med drugim očital politikanstvo.
Med vojno se je Kučan skrivaj sestajal s poveljnikom JLA, ki je izdal vojno napoved Sloveniji
27. junija je poveljnik 5. vojaškega območja Konrad Kolšek slovenski vladi tudi formalno napovedal vojno z zavzetjem mejnih prehodov in napovedjo bojne uporabe enot. Da se je Kolšek lahko vrnil v Slovenijo in si uredil status običajnega državljana, je kriv nihče drug kot Milan Kučan, ki se je z njim in nekdanjim predsednikom zveze borcev Ivanom Dolničarjem ter generalom JLA Šehovićem pogovarjal o statusu in položaju jugo-oficirjev v Sloveniji, kar je leta 1993 v svojem poslanskem vprašanju izpostavil takratni poslanec Slovenske nacionalne desnice Sašo Lap. Kolšek se je sicer na Dolničarjevem vikendu s Kučanom sestajal brez vednosti vlade, prav zato je bila vojna napoved naslovljena na Lojzeta Peterleta kot predsednika vlade in ne na Kučana kot na predsednika predsedstva in vrhovnega poveljnika vojske. General Kolšek je dobil povrnjena tudi vsa najvišja državna odlikovanja.
27. junija je bil nad Ljubljano sestreljen tudi sovražni helikopter JLA gazela SA 341 in ne preseneča, da se je pred šestimi leti Kučan udeležil predstavitve knjige Drage Potočnjak z naslovom Skrito povelje, ki na veliko obtožuje BgGen Antona Krkoviča, kar je še en dokaz o Kučanovi protislovenski drži.
“Ne vidim problema v njegovi takratni dilemi glede razbijanja jugoslovanske države. Zelo problematično pa je, če nek medij zaradi logičnih dilem nekega trenutka to posploši na celotno obdobje in danes za ‘nasprotnika samostojne Slovenije’ razglasi predsednika, ki je bil v ospredju osamosvajanja in je vodil samostojno Slovenijo do leta 2002,” še sklene Furlanova.
To, da se je ob prisegi prve demokratično izvoljene vlade zgodila “veleizdaja Slovenije”, kot je leta 1999 dejal Jože Pučnik, nedvomno ni posledica dileme. Novoizvoljeno predsedstvo Republike Slovenije pod vodstvom Milana Kučana je namreč dopustilo, da je JLA razorožila slovensko teritorialno obrambo. Zaradi tega dejanja – ‘veleizdaje Slovenije’ − je Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve kazensko ovadilo zadnjega predsednika CK ZKS in predsednika Predsedstva RS Kučana. Slednje kaže na jasno nasprotovanje osamosvojitvi in ne na kakršnokoli dilemo!
Rok Krajnc