Še vedno smo priča pravi “lovski sezoni” na poslanca stranke Resnica Borisa Mijiča. Levi pol in osrednji mediji, ki jim je Resnica s svojim konstruktivnim pristopom k sodelovanju z vlado stopila na žulj, so našli “škandal” in ga napihujejo do nesorazmernih razsežnosti, čeprav je dejstvo, da se manjša in srednja podjetja pogosto srečujejo s podobnimi težavami, kot je bilo Mijićevo.
Gre za sistemski problem, ki zahteva spremembe zakonodaje na tem področju a Namesto resne debate o sistemskih problemih slovenskega gospodarstva in pravosodja imamo opravka z značilnim političnim linčanjem, katerega cilj je diskreditirati celotno stranko.
V slovenskem gradbeništvu so likvidnostne težave (zamude pri plačilih dobaviteljem, delavcem, blokirani računi zaradi neporavnanih terjatev od naročnikov) zelo pogoste. To je klasična težava panoge zaradi dolgega cikla projektov, odvisnosti od plačil naročnikov (pogosto javnih ali večjih zasebnih) in visokih stroškov dela/materialov, v njej pa se je znašlo tudi podjetje Progros, povezano z Mijičem, se je znašlo v finančnih težavah. Poslanec je podjetje prevzel maja 2025, ko so bile težave že prisotne – predvsem zaradi neporavnanih obveznosti naročnikov in poslovnih partnerjev. Zaradi tega ni mogel pravočasno izplačati plač nekaterim delavcem. O tem več tukaj.
“Če imaš likvidnostne težave zaradi neplačil do te mere, da ne moreš plač izplačat, potem zagotovo nimaš denarja, da 20 let financiraš odvetnika. Če pa slučajno zbereš ta denar, te pa tam pričaka sodnica Kocijančič. V ZDA bi ljudje prijeli orožje in na koncu vse postrelili, pri nas grejo pa po štrik v trgovino in na prvo vejo. To je ta socialna država,” je zapisal uporabnik na X, ki opozarja na sistemski problem s katerim se soočajo podjetja v gradbeništvu.
Ce imas likvidnostne tezave zaradi neplačil do te mere, da ne moreš plač izplačat, potem zagotovo nimaš denarja, da 20 let financiraš odvetnika. Če pa slučajno zbereš ta denar, te pa tam pričaka sodnica Kocijančič. V ZDa bi ljudje prijeli orožje in na koncu vse postrelili, pri… https://t.co/blYcCMqEP8
— Vasja (@VasjaBocko) June 17, 2026
Podjetnik se znajde v primežu neplačil od zgornjih členov verige, domino efekt pa udari po delavcih in manjših izvajalcih. Mijič v svojem primeru aktivno išče izterjavo terjatev in rešitve. Stranka Resnica je jasno sporočila, da se poslanec ne izogiba odgovornosti in da bo dolg do Fursa poravnan z novimi prilivi (npr. okoli 30.000 evrov z državnega projekta).
Gre za globlji sistemski problem
Nepoplačani podizvajalci so sistemski problem, ki sproži domino efekt. Glavni izvajalec ali naročnik zamudi plačilo, podizvajalec nima denarja, delavci ostanejo brez, Furs terja davke. Odgovorni na vrhu pogosto ostanejo nedotaknjeni. Klasičen in največji primer tega sistema je afera Stožice. Pri gradnji športnega centra Stožice pod vodstvom Zorana Jankovića so se pojavile ogromne podražitve (javni del je stal 114 milijonov evrov namesto predvidenih 81 milijonov), bančna luknja okoli 135 milijonov evrov in – kar je ključno za razumevanje tudi primera Borisa Mijića – neplačani podizvajalci za približno 30 milijonov evrov. Manjši izvajalci in dobavitelji so nosili največje breme, medtem ko so veliki igralci in javni naročnik (Mestna občina Ljubljana) nadaljevali z delovanjem. A o tem levi politični pol molči.
K temu dodatno prispeva tudi sistemski problem slovenskega pravosodja. Dolgotrajni sodni postopki in zaznana selektivnost omogočata, da močni in povezani dolžniki uhajajo odgovornosti. V zadevi Stožice (manipulacije pri nakupu hladilne strojnice, s katerimi naj bi oškodovali javno podjetje Energetika) je sodnica Mojca Kocjančič pravnomočno obtožnico zoper Zorana Jankovića in soobtožence kar šest let držala v predalu, preden je razpisala glavno obravnavo. Takšne zamude niso izjema, ampak simptom neučinkovitosti in pristranskosti, ki ščiti “svoje” na račun poštenih upnikov in davkoplačevalcev. Medtem ko se majhnega podjetnika, kot je Mijič, medijsko pribija na križ zaradi likvidnostnih težav, veliki projekti z milijonskimi neplačili in korupcijskimi sumi dobijo desetletja “hlajenja” v sodnem sistemu.
Slovenska zakonodaja sicer pozna nekaj mehanizmov za zaščito upnikov, vendar v praksi močno favorizira dolžnike. To ustvarja okolje, v katerem je izterjava dolgov dolgotrajna, zapletena in pogosto neučinkovita. Ključni zakoni, ki to omogočajo, so:
- Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP-1) določa plačilne roke do 60 dni v poslovnih odnosih (B2B) oziroma 30 dni pri javnih naročilih. Kazni za zamude so nizke in se v praksi redko uveljavljajo.
- Zakon o javnem naročanju (ZJN-3) omogoča neposredno plačilo podizvajalcu, vendar to ni avtomatično in je odvisno od dobre volje glavnega izvajalca.
- Subsidiarna odgovornost (po ZDR-1 iz leta 2023) velja le v verigi izvajalec–podizvajalec, ne pa tudi za glavnega naročnika – torej državo ali občino (kar smo videli v primeru Stožic).
- Obligacijski zakonik in zakon o finančnem poslovanju (ZFPPIPP) pa omogočata dolgotrajne sodne postopke, stečaje in zlorabe, kot so prisilne poravnave ter ustanavljanje “feniks podjetij”.
Da bi končno zaščitili poštene podjetnike in delavce, so nujne sistemske spremembe, morda začenši s skrajšanjem plačilnih rokov na največ 30 dni in uvedbo stroge subsidiarne odgovornosti tudi za glavnega naročnika (državo in občine). A hkrati je nujna tudi reforma pravosodja – sodniki bi morali odgovarjati za nepotrebne zamude v postopkih, odpraviti pa bi bilo treba tudi selektivnost pri obravnavi primerov.
A.H.