V Sloveniji je poleg drugih državni praznik tudi 17. avgust, ko naj bi praznovali “združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom” oz. “priključitev Prekmurja matičnemu narodu”, ki sta se dogodili v skladu z odločitvijo versajske konference oz. z zasedbo Prekmurja s strani jugoslovanske vojske leta 1919. Rešitev je bila naslednje leto potrjena s trianonsko pogodbo. V Versaillesu in v pogodbah, ki so sledile, je država SHS od Madžarske pridobila Vojvodino, Prekmurje in Međimurje. Ime prekmurskega praznika, ki zasluži vse spoštovanje, spominja na neki drugi državni praznik, ki prav tako zasluži vse spoštovanje: na priključitev oz. vrnitev Primorske, ki se je dogodila v skladu z odločitvijo na pariški mirovni konferenci (1946) oz. z mirovno pogodbo med Italijo in Jugoslavijo leta 1947. Podobnost med praznikoma je zanesla tudi govornika na proslavi stote obletnice priključitve Prekmurja, Marjana Šarca, da je versajsko konferenco preimenoval v pariško. Analitiki njegovega govora bodo v poudarjanju pomena Milana Kučana (ki je sedel v prvi vrsti) gotovo videli razkritje zgleda iz ozadja ali vsaj izraz učenčeve hvaležnosti učitelju.
Bolj od posameznih dogodkov okrog Prekmurja in Primorja je zanimivo, kar se je dogajalo s Slovenijo v času med letoma 1919 in 1947. Če pomislimo, da je Slovenija oz. Jugoslavija pridobila Prekmurje v istem trenutku, ko je izgubila Primorsko, tj. četrtino slovenskega (etničnega) ozemlja, se navdušenje nad odločitvami v Versaillesu hitro neha. Versailles morda ni pomenil smrtne obsodbe, kot je Wilsonu rekel Janko Brejc (“Pozdravljen, Wilson, umirajoči Slovenci vas pozdravljajo!”), bil pa je dolgoletna kazen in tragedija, ki se je moramo spominjati, ne bi pa je kazalo na veliko proslavljati. Leta 1919 so slovensko ozemlje nekako prestavili proti vzhodu!
Sploh je bilo dogajanje po prvi svetovni vojni za Slovence precej tragično. Prvič so (ker so bili sestavni del Avstro-Ogrske) izgubili vojno, drugič so izgubili Primorsko in Koroško in tretjič so jih prestavili na Balkan, kjer se je skoraj uresničila teorija iz Krfske deklaracije, da so Srbi, Hrvati in Slovenci en narod, iste krvi in istega jezika. (To teorijo je po pričevanju Josipa Vidmarja in Toneta Partljiča zastopal tudi predsednik socialistične Jugoslavije Tito.) Priključitev Prekmurja je bila seveda priključitev k Jugoslaviji in operacija postavljanja novih evropskih meja po prvi svetovni vojni, ki so jo začeli Srbi in v kateri so bili Slovenci enako poraženi kot Madžari. (Ali ni Milošević leta 1991 ravnal, kot da bi si bila leta 1918 Srbija priključila Slovenijo?) Madžarom in Slovencem so več vzeli, kot so jim dali, kar seveda še bolj kot za Slovence velja za Madžare. Pred prvo svetovno vojno so vsi Slovenci živeli v isti državi, ki se je imenovala Avstro-Ogrska, večina pa je res živela v avstrijskem (cislajtanskem), ne madžarskem delu. Ali ne bi mogli reči, da so bili prekmurski Slovenci podvrženi madžarizaciji, kot so bili drugi Slovenci podvrženi ponemčevanju ali italijanizaciji? V madžarskem delu je živela tudi večina Hrvatov, ki so zaradi Rapalla trpeli enako kot Slovenci in ki jim pridobitev Međimurja ni mogla odtehtati primorskih izgub.
Namesto proslavljanja stoletja starih rezultatov versajske konference bi se najbrž morali zamisliti glede drugih “jubilejev”: 80. obletnice sporazuma med Hitlerjem in Stalinom in 30. obletnice trganja železne zavese.
Od pakta Stalin-Hitler je minilo 80 let. Logično ga zavrača sodobna Nemčija, leta 1989 pa so ga na pobudo Gorbačova zavrnili tudi v Moskvi. Problem z obletnico je v tem, da poskuša pakt rehabilitirati Putinova Rusija, to se pravi zagovorniki “velike stare Rusije”.[1] Nekoliko je sramotni sporazum, s katerim je Hitler Sovjetom dodelil pol Poljske in baltske države, povezan tudi s Slovenci oz. s člani Društva prijateljev Sovjetske zveze, ki so leta 1941 ustanovili Protiimperialistično fronto. Ta se je v Osvobodilno fronto spremenila šele po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. Prijateljstvo med Rusi in Slovenci se je vrnilo šele po osamosvojitvi, njegova podlaga pa je gotovo Jelcinovo zavračanje podpore Miloševiću. Težave za Slovenijo, Evropsko unijo in Nato je povzročila Putinova intervencija leta 2008 v Gruziji, predvsem pa priključitev Krima leta 2014, ki seveda ni bila rezultat nobene mednarodne konference.
Deloma je z rehabilitacijo nemško-sovjetskega pakta povezano vprašanje “mehke” moči in pomanjkanja mednarodnega vpliva Evropske unije, ki se odmika od Združenih držav in njihove “trde” moči. Ta je Evropejcem v 20. stoletju in pozneje jamčila varnost in blaginjo. Trideset let nazaj sta s spravo med Zahodom in Vzhodom začela nastajati nova Evropska unija in novi Nato. Obe povezavi sta takrat postali močnejši, saj sta pridobili nove zaveznike in izgubili nekdanje sovražnike. V resnici sta se obe organizaciji po koncu hladne vojne nekako sprostili in razostrili, kar moti predvsem Američane. Čez nekaj mesecev bo EU po vsem videzu izgubila še Veliko Britanijo, kar bi moralo povzročiti več skrbi, kot je videti iz javnih sporočil.
Vprašanje evropske nemoči se postavlja v bližnjevzhodnih zgodbah, v najnovejšem času pa v zvezi s Hongkongom. Vse kaže, da je evropska zunanja politika obmolknila, ko gre za množične proteste v znamenitem kitajskem finančnem središču, ki se je v času britanske oblasti navzelo tudi nekaterih demokratičnih navad. Te gredo na živce drugemu velikemu voditelju (poleg Putina) – Šiju Džinpingu. Kaže, da Evropska unija ne more biti garant zahodnih vrednot, morda pa bi lahko bila vsaj njihov nepopustljiv zagovornik. To vprašanje aktualne slovenske vlade in njenega zunanjega ministrstva najbrž ne zanima preveč.
Dimitrij Rupel
[1] Glej Christian Neef, “Voščilo iz pekla – Zgodovina! 80 let po paktu Stalin-Hitler želijo Putinovi privrženci v službi sanj o ruski velesili rehabilitirati katastrofalni sporazum” (“Glückwunsch aus der Hölle – Zeitgeschichte! 80 Jahre nach dem Hitler-Stalin-Pakt wollen Putin-Getreue das verhängnisvolle Abkommen rehabilirieren – im Dienste des russischen Grossmachtstraums”, Der Spiegel, 17. 8. 2019.)