4. julij ni znan le kot dan ameriške neodvisnosti, ampak ima pomembno vlogo tudi v sodobni slovenski zgodovini. Na ta dan leta 1991 je namreč postalo jasno, da je rdeča zvezda, simbol agresorske Jugoslovanske ljudske armade (JLA), v Sloveniji dokončno poražena. Tega pa se več kot očitno Slovenci ne zavedamo dovolj. Slovenija in njeno glavno mesto Ljubljana namreč tega dogodka tudi letos nista obeležila tako, kot bi se spodobilo za mlado in ponosno državo. Še več, na Kongresnem trgu sredi Ljubljane je v posmeh žrtvam vojne za Slovenijo ravno na ta dan potekal koncert kontroverzne pisateljice Svetlane Makarovič s pomenljivim naslovom “Nosil bom rdečo zvezdo”, na katerem so plapolale jugoslovanske zastave in totalitarni simboli.
V slovenski zgodovini ima 4. julij nadvse pomembno vlogo, česar pa se Slovenci vse prepogosto ne zavedamo dovolj. Tega dne leta 1991 je namreč Teritorialna obramba dobila vse glavne boje in zasedla mejne prehode. Čeprav je oboroženi spopad trajal še nekaj dni, zadnji vojak Jugoslovanske ljudske armade (JLA) pa je ozemlje Slovenije zapustil 3 mesece kasneje, je namreč vojska JLA ravno 4. julija 1991 množično začela zapuščati novorojeno samostojno državo. Po ukazu ministra za notranje zadeve Igorja Bavčarja so bili že do poldneva tega dne vsi mejni prehodi pod nadzorom Teritorialne obrambe Republike Slovenije (TO RS), v mariborski Vojašnici Franca Rozmana Staneta pa se je takrat denimo vdalo kar 150 vojakov.
To ni bil projekt partije
Slovenski predsednik vlade v času slovenske osamosvojitve Lojze Peterle se prelomnih dogodkov ob osamosvojitvi Slovenije spominja z naslednjimi besedami: “Dogajanje po osamosvojitvi je pokazalo, da le nismo bili tako enotni, kot nekateri danes govorijo. Osamosvojitev je bila projekt slovenske pomladi. To ni bil projekt partije, o kateri smo se učili, da mora imeti vedno pobudo. To se vidi tudi pri naših praznovanjih, ko se zdi, da različni ljudje praznujejo različne zadeve. To, kar smo naredili za Slovenijo, dosegli neodvisnost, zmagali vojno, dosegli priznanje, uvedli denar, to smo naredili za vse. Ta vojna nas je povezala, ta vojna nas je poenotila, to ni bila revolucija, ki je razdelila Slovence /…/ ne obžalujem, da sta bila na mojem spisku za ministre najprej ravno Janez Janša in Igor Bavčar, ker sem ju poznal in sem verjel, da bosta svoj del posla opravila, kot so ga tudi drugi. Želel bi si, da živimo s tem zgodovinskim in prazničnim dejstvom kot nacija in da ne hodimo sami po sebi. Mislim, da naše osamosvojitve še nismo vsi ponotranjili tako, da bi bilo to za nas praznično dejstvo.”
Če bi ravnali drugače, bi lahko imeli prvi dan na tisoče žrtev
Vroči julijski dnevi leta 1991 so pokazali, da se agresorska JLA nima namena umakniti brez boja. Njene sile so namreč med drugim raketirale oddajnike na Krvavcu, Nanosu, Boču, Kumu, v Domžalah in na Pohorju, v Gornji Radgoni pa je zloglasni polkovnik JLA Berislav Popov streljal na vse strani ter dodobra razdejal kraj. Dobro organizirana nova slovenska vojska je imela ne glede na vse odgovor na vsak napad. Peterle v povezavi s tem ugotavlja: “Dejstvo, da je bilo malo žrtev, govori pozitivno za slovensko stran. Če bi ravnali drugače, bi lahko imeli prvi dan na tisoče žrtev. Politična modrost in vojaška sposobnost sta dali dober skupen rezultat /…/ Slovenija je pokazala odločno obrambo.”
Odločilni 27. junij 1991
JLA, navajena podcenjevanja Slovenije, je to, s kako odločnim in dobro organiziranim nasprotnikom ima opravka, spoznala že drugi dan totalne vojne, 27. junija 1991, ko je TO RS jasno pokazala namero, da se namerava za vsako ceno ubraniti, kar je odločilno vplivalo na nadaljnji potek vojne. Začelo se je popoldne na Igu, kjer je Zoran Dernovšek z raketometom sam branil učni center, kjer so se za vojake šolali mladi fantje. O dogodku danes pripoveduje: “Zaslišal sem zvok helikopterjev. Najprej sem zagledal dva helikopterja, oba s polno bojno opremo, nosilci za rakete zrak-zemlja.” Glede na to, da sta helikopterja jasno nakazovala, da nameravata Ig zravnati z zemljo, se je Dernovšek v nadaljevanju odločil, da sproži strel. O tem pripoveduje: “Raketa je letela naravnost in malo pred ciljem je dejansko ostro zavila navzgor, naredila nekajkrat cik-cak ter udarila v kabino sprednjega helikopterja.” Vodstvo JLA sprva ni verjelo, da ima TO RS protiletalsko obrambo, sestrelitev helikopterja na Igu pa je to prepričanje razblinila.
Pozno popoldne istega dne so slovenske vojaške sile sestrelile tudi helikopter JLA, ki je letel nad centrom Ljubljane. V njem je bil slovenski častnik Toni Mrlak. Njegovo smrt želi danes predvsem nekdanji šef partije Milan Kučan izkoristiti za obračun z osamosvojitelji. Med njimi je tudi takratni poveljnik specialne brigade Moris Tone Krkovič, ki je, čeprav so ga sodno preganjali, uspel dokazati, da je bila sestrelitev helikopterja agresorske JLA v Ljubljani upravičena “zato, ker je bila vojna, in zato, ker je helikopter preletel kar nekaj koncentričnih krogov varovanja in prišel v najožji sektor varovanja, to pa je bilo območje tedanje in sedanje lokacije glave države, vseh ključnih organov nastajajoče samostojne Slovenije. In tudi zato, ker je bil takšen ukaz pristojnih”.
Osamosvojitev Slovenije zapostavljena zaradi neizvedene lustracije in lukenj v vzgojno-izobraževalnem sistemu
Velik vpliv na to, da se pri nas še dandanes podcenjujoče govori o osamosvojitvi, je zagotovo v tem, da v Sloveniji ni bila izvedena lustracija. Pri nas so tako komunistični voditelji tudi po osamosvojitvi ostali na oblasti ter ohranili velik vpliv na medije. Krkovič velik vpliv na nepoznavanje obdobja slovenske osamosvojitve pripisuje tudi slovenskemu vzgojno-izobraževalnemu sistemu, “ki ni pravočasno vgradil v kurikule določene tematike, ki bi mladim povedala resnico in vzbudila vse tiste potrebne občutke, ki jih upravičeno lahko imajo ob velikem dosežku slovenske osamosvojitve”. Ob tem Krkovič dodaja: “Težko bo nadoknaditi 20, 30 let blokade, ki smo ji priča v slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu.”
Koncert “Nosil bom rdečo zvezdo” ravno na dan, ko so vojaki JLA množično začeli zapuščati Slovenijo
Nadvse žalostno je dejstvo, da je na Kongresnem trgu v središču Ljubljane ravno 4. julija letos potekal koncert kontroverzne pisateljice Svetlane Makarovič s pomenljivim naslovom “Nosil bom rdečo zvezdo”, na katerem so plapolale jugoslovanske zastave in totalitarni simboli. Med obiskovalci niso manjkali zadnji predsednik Komunistične partije Slovenije Kučan, ljubljanski župan Zoran Janković ter številni drugi predstavniki slovenske levice, ki vztrajno zmanjšujejo pomen slovenske osamosvojitve ter v javnosti omalovažujejo podobo ključnih akterjev slovenske pomladi.
Rajko Golob