“Zaradi izjemnega uspeha knjige Slovenski razkol marsikoga razjeda zavist. Najbolj nezrelo je, ko posamezniki, ki bi radi nekaj bili, brez zgodovinskega znanja sodijo in blatijo znanstveno monografijo Slovenski razkol, namesto da bi sami napisali kako uspešno knjigo. Za pisanje take in podobnih knjig je potrebno veliko znanja pa tudi marljivosti. Tu se ne da blefirati, kar je sicer v novodobnem družboslovju in kulturi pogosto,” je za naš portal dejal novinar in zgodovinar Jože Možina.
Nedavno je imel zgodovinar in novinar Jože Možina pogovor v podkastu Aidea. Z voditeljem Klemnom Selakovičem sta spregovorila o medvojnem in povojnem revolucionarnem terorju, domobranstvu, komunizmu in Udbi. Podkast je imel izjemno odmevnost, saj se je dotaknil občutljivih tematik, ki še dandanes delijo slovensko družbo in s katerimi se mnogi še vedno niso pripravljeni soočiti. Spomnimo se protesta predstavnikov Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije proti kultni oddaji Pričevalci.
Žolčni odzivi brez želje po iskanju zgodovinske resnice
Tovrstni odzivi pa pogosto niso racionalno utemeljeni. Možini nekateri očitajo, da “laže”, a brez tehtnih protiargumentov, kar daje slutiti, da je za vsem skupaj nekaj povsem drugega kot iskreno iskanje zgodovinske resnice. V primeru bivših in samooklicanih borcev gre verjetno za rušenje nekega moralnega primata, ki prinaša družbeni ugled, posledično pa privilegirano pozicijo in konkretne/materialne bonitete v družbi. Spet druga zgodba pa so razne izgubljene duše, denimo sovražna pesnica Svetlana Makarovič.
Takšni Možino verjetno dojemajo kot ogledalo za lastne, morda nepredelane otroške travme, ki v njih vzbujajo nepojasnjen, silovit bes. Racionalno delujoči človek na dobronamerne, predvsem pa umirjene argumente Možine ne reagira s tolikšno mero iracionalne mržnje. Če se v nečem z njim ne strinja, rajši ponudi konkretne, tehtne protiargumente. So pa takšni, kot je Makarovičeva, še vedno na družbenem piedestalu z vsemi zasluženimi (ali nezasluženimi) ugodnostmi in privilegiji, ki so deloma odraz njihovega življenjskega opusa, deloma pa tudi “zlizanosti” z oblastjo. Žal tako pač je …
“Le čevlje sodi naj Kopitar!”
Obstaja pa tudi “manj posrečena” varianta ustvarjalcev, simbolično bi jim lahko rekli “iz Cukrarne”, ki v sebi gojijo nek gnev predvsem zato, ker se trudijo uspeti, vendar pa jim duh časa, ki poeziji ne prizanaša, tega ne da. Vsaj zaenkrat ne, morda bodo dočakali večji posthumni uspeh … V svojih frustracijah počnejo prav to, kar je France Prešeren zapisal v pesmi, posvečeni cenzorju Jerneju Kopitarju – “Le čevlje sodi naj Kopitar!”. Eden takšnih je tudi sicer priznani pesnik Miklavž Komelj, ki si je kot nepoznavalec tematike privoščil žolčen izliv na račun Možine. Komelj med vrsticami pove, da ga ne moti resnica, dokler ta ne ogroža režima. Celoten komentar je tukaj. V tekstu objavljamo tudi nekaj FB odzivov nanj.
Ljubosumje zaradi izjemnega uspeha Slovenskega razkola
Po svoje je to razumljivo v luči sijajnega uspeha Pričevalcev in Slovenskega razkola ter relativnega neuspeha Komeljevih pesniških del. Ko človek prebere Komeljevo kritiko na Facebooku, težko najde nekaj zares oprijemljivega, s čimer bi bilo trditve Možine mogoče spodbijati. Med drugim je zapisal, da je RTV novinar “skrajno enostranski in pristranski, skrajno tendenciozen”. Očita mu tudi “zgodovinski revizionizem” in “žurnalizem za nazaj”. Skratka, brez tehtnih trditev. Pregovor sicer pravi, da se “za dobrim konjem vedno praši”.
Celoten pogovor z Jožetom Možino za naš portal: