Današnji državni praznik dan suverenosti je eden ključnih za Slovence in slovenstvo. Spominjamo se enega ključnih dejanj v procesu slovenskega osamosvajanja, saj je na ta dan leta 1991 slovensko ozemlje zapustil še zadnji vojak agresorske Jugoslovanske ljudske armade. Kdo bi si mislil, da bodo saboterji slovenske neodvisnosti ostali doma in spodjedali institucije od znotraj, dokler jih niso povsem prevzeli in nas spremenili v zadnji otok socializma na Balkanu in v EU, kjer nam uničujejo celo Muzej osamosvojitve.
Spomnimo. Na današnji dan pred 31 leti se je zgodilo prelomno dejanje v zgodovini slovenskega naroda. 25. oktobra 1991 je slovensko ozemlje zapustil še zadnji vojak agresorske Jugoslovanske ljudske armade, s čimer je Republika Slovenija ne le pravno-formalno, temveč tudi dejansko postala suverena država. Nismo postali samo suvereni in svobodni, ampak je Slovenija postala tudi varna država, kar je temeljni pogoj za stabilnost, razvoj in ekonomski razcvet. Z umikom tuje vojske so bili tudi izpolnjeni pogoji za mednarodno priznanje Republike Slovenije. V spomin na to izjemno pomembno in veličastno poglavje zgodovine slovenskega naroda danes obeležujemo dan suverenosti.
Z odlokom, sprejetim 18. julija 1991, je bil določen trimesečni rok, v katerem se mora vojska JLA umakniti iz Republike Slovenije. Ustanovila se je posebna komisija, ki je dobila pooblastila za pogajanje z JLA o podrobnostih njenega umika. Stališče slovenske komisije je bilo, da mora umik zajeti vse kopenske sile JLA na ozemlju Slovenije ter vse sile jugoslovanskega vojnega letalstva in protizračne obrambe razen dela, ki je bil nujen za enotnost nadzora nad zračnim prostorom. Prvi umiki so se začeli konec meseca julija 1991, ko so se iz vrhniške vojašnice umaknili deli tankovske brigade.
Z ladjo Venus je odšel simbol rdeče zvezde
Umik enot JLA iz Slovenije je otežila situacija pri južnih sosedih, kjer je prihajalo do vse pogostejših spopadov, zaradi česar je Hrvaška prepovedala premike vojaških konvojev z orožjem in opremo čez njeno ozemlje. Po preučitvi vseh možnostih je bilo dogovorjeno, da se enote umaknejo prek koprskega pristanišča. Bližal se je 18. oktober 1991 in vse bolj je bilo jasno, da se enote ne bodo umaknile v dogovorjenem roku, zato je sledil nov dogovor, ki je predvideval, da je zadnji dan za umik 25. oktober 1991.
Prvo vkrcanje enot JLA v Luki Koper se je pričelo 21. oktobra, ko je iz pristanišča izplula šolska ladja Galeb. V noči iz 25. na 26. oktober 1991 so se iz megafona v pristanišču slišali še zadnji pozivi, naj se vojaki čimprej vkrcajo na ladjo Venus in zapustijo slovensko ozemlje. Ladja Venus je zapustila koprsko pristanišče nekaj minut čez polnoč. Z odhodom zadnjega vojaka JLA je odšel tudi simbol rdeče zvezde. Odhod simbola totalitarne države so s ponosom spremljale slovenske zastave. Upati je bilo, da se rdeča zvezda nikdar več ne bo pojavila v slovenskem prostoru. Danes ta še vedno ostaja kot simbol razdvajanja slovenskega naroda in simbol utopičnih idej nedemokratičnih režimov. Skozi borbo proti agresorju so Slovenci izkazali veliko mero povezanosti in enotnosti.
Nekdanji izdajalci danes iz ozadja vodijo državo
Slovenija je leta 2022 na žalost ugrabljena država, njeno suverenost od znotraj najedajo domače saboterske sile. Z zadnjim vojakom JLA, ki je zapustil slovensko ozemlje, žal niso odšle ideje kolektivizma in vseobsegajoče države. Te ideje so ostale doma in se naselile najprej v Stranki demokratične prenove, kasneje pa v Liberalni demokraciji Slovenije in Združeni listi socialnih demokratov. Civilna družba socialističnih jugonostalgikov, ki se je formirala paralelno kot leva paradržava, je seveda pripomogla k temu najprej iz ozadja, v Golobovi vladi pa prvič skrajno leve nevladne organizacije skupaj s “svojo stranko” Levica de facto vodijo vladno politiko. Župan Zoran Janković je medtem na mestne vpadnice pred nekaj leti privzdignil stare komunistične jambore, na katerih visi v svinec oblečena rdeča zvezda, da bodo tujci že ob vstopu v mesto vedeli, da je Slovenija država, kjer je komunizem še vedno doma. Javni intelektualci in idejni vodje trenutne vladajoče politike so izdajalci, ki so pred tridesetimi leti aktivno agitirali proti slovenski samostojnosti in jo tudi sabotirali.
Spomnimo se t. i. Deklaracije za mir, ki je bila predstavljena 7. februarja 1991. Mišljena je bila kot predlog ustavne spremembe, s katero naj bi preprečili nadaljnje oboroževanje varnostnih struktur v Sloveniji. Šlo je za deklaracijo, ki je nekakšna dvojčica poziva “intelektualcev” pod patronatom Milana Kučana in Danila Türka, ki agitirajo za prenehanje vojaške pomoči Ukrajini, da Rusi čimprej genocidno pospravijo ukrajinski narod. Leta 1991 so si podobno želeli za Slovenijo – da JLA čimprej “tepihuje” slovenske težnje po osamosvojitvi in kapitalizmu in reši njim ljubi socializem.
Podpisniki so bili Milan Kučan, Janez Drnovšek, Ciril Ribičič, Janez Stanovnik, Mile Šetinc in številni drugi. Mnogi na seznamu – skoraj vsi tisti, ki še niso srečali Stalina v peklu – so danes del organizacijskega in ideološkega ustroja trenutne vlade. Velika tragedija slovenskega naroda je, da nas danes vodijo reinkarnirani vojaki JLA.
Fašistična ukinitev MSO je del popolnega napada na slovensko suverenost
Nič nenavadnega ni, da želi ministrica za kulturo Asta Vrečko, članica internacionalne socialistične stranke Levica, ki de facto vodi to vlado, inkognito ukiniti Muzej slovenske osamosvojitve (MSO) – v taki strogi tajnosti, da celo uslužbenci ministrstva za kulturo o tem ne vedo prav nič. MSO je bil zasnovan pod prejšnjo vlado kot del praznovanja 30. obletnice slovenske osamosvojitve, hkrati pa zaradi dejanske zgodovinske potrebe, saj smo bili ena zadnjih postkomunističnih držav, ki nima muzeja, izključno posvečenega zmagi nad komunizmom. Seveda bi tak muzej šel v nos dejanskim komunistom na vladi, saj bi jih spominjal, da so leta 1991 oni izgubili, saj so bili ideološko na stranki srbskih komunistov (Deklaracija o miru je bila v resnici deklaracija za kapitulacijo vojski JLA). Dobro vemo, da očetu slovenske leve politične opcije Milanu Kučanu samostojnost Slovenije nikoli ni bila intimna opcija in si je prav do konca prizadeval za socialistično konfederacijo jugoslovanskih republik – na koncu je popustil komaj, ko je videl, da so se vetrovi zgodovine obrnili, hkrati pa je z drugimi člani partije jasno videl, kaj se je zgodilo dobrem prijatelju njegovega idola Tita – Nicolaeju Ceaușescuju. Takrat so s stisnjenimi zobmi v strahu za življenje popustili, zdaj pa bi radi na novi pisali zgodovino. Tudi tako, da bi vojno Slovencev za neodvisnost in samostojnost zunaj komunističnih jugoslovanskih struktur enačili s komunistično okupacijo balkanskega polotoka, ki jo komunisti cinično označujejo za “osvoboditev”. To je groteskni poskus zgodovinskega revizionizma, ki mu mora ves slovenski narod – ne glede na politične afiliacije – reči NE. Prva priložnost za to je 13. 11. 2022. Pojdite na volišča in jim demokratično recite NE.
Andrej Žitnik