Jasno je, da aktivisti, ki želijo sabotirati projekt drugega bloka jedrske elektrarne, Slovenijo želijo spremeniti v t. i. “nizkoenergetsko družbo”, saj študije jasno kažejo, da bi bil prehod na 100-odstotno obnovljive vire energije ne le predrag, ampak zaradi neugodne lege Slovenije praktično nemogoč. Ideologi zato bolj kot energetski prehod promovirajo nizkoenergetsko družbo. A kaj to sploh pomeni?
Leta 2010 je Svetovni gospodarski forum opredelil energetsko revščino kot pomanjkanje dostopa do trajnostnih sodobnih energetskih storitev in izdelkov. Pomanjkanje energije se običajno odrazi v nezmožnosti razvoja kmetijstva in industrijske proizvodnje, zaradi česar so najrevnejše države ujete v začaranem krogu: ne morejo si privoščiti energije, ki bi jih lahko pognala iz revščine.
Dostop do energije ni enakomerno porazdeljen po vsem svetu: ocenjuje se, da je skoraj 3,5 milijarde ljudi z omejenim dostopom odgovornih za manj kot 10 % skupnega povpraševanja po končni energiji v gospodinjstvih, medtem ko je 1 milijarda ljudi z ravnjo porabe energije na ali nad evropskimi standardi odgovorna za polovico svetovne porabe energije. Se pravi, več kot tretjina človeštva živi v začaranem stanju popolne revščine prav zaradi tega, ker ni razvoja.
Po podatkih IEA World Energy Outlook iz leta 2018 je trenutno 1 milijarda ljudi na svetu – 13 % celotnega prebivalstva – brez dostopa do električne energije, večinoma v Afriki in Južni Aziji. Ocenjuje se, da v podsaharski Afriki približno 600 milijonov ljudi – 57 % prebivalstva – živi brez elektrike, medtem ko 350 milijonov ljudi – kar predstavlja 9 % prebivalstva – nima dostopa v Aziji v razvoju. Tudi tisti, ki sicer elektriko imajo, niso nujno deležni t. i. proizvodne energije, ki jo potrebuje industrija – več kot 800 milijonov ljudi na afriški celini še vedno nima dostopa do sodobne proizvodne energije.
Energetska revščina povzroča onesnaženje
Prehod zahodnih držav, kot je Slovenija, v nizkoogljično družbo pa bi paradoksalno bil katastrofalen tudi za okolje. Kako zelo slab je prehod v nizkoenergetsko družbo, kažejo empirični podatki iz trenutnih nizkoenergetskih družb: skoraj 2,7 milijarde ljudi iz dežel, kjer elektrika ni splošno dostopna – oz. 40 % svetovnega prebivalstva – nima dostopa do čistih kuhalnih naprav, temveč se zanašajo na trdno biomaso, premog, dizelske generatorje, bakle ali kerozin kot primarno gorivo za kuhanje, za katerega vemo, da je vir energije, ki najbolj onesnažuje okolje.
Zato je nujno zagotoviti svetovni dostop do energije na cenovno dostopen, zanesljiv in trajnosten način, jedrska energija pa je trenutno edina, ki to tudi omogoča.
Jedrska energija ima skoraj čudežne lastnosti, saj je brezemisijska in stroškovno učinkovita alternativa fosilnim gorivom. Posledično se je v zadnjih petdesetih letih bistveno povečal tudi delež jedrske energije, saj ta omogoča dostop do čiste energije, zagotavlja brezogljično oskrbo z energijo, zmanjšuje porabo fosilnih goriv in zmanjšuje energetsko revščino.
Že dolgo je obravnavana kot ključni del prehoda v bolj trajnostno družbo zaradi nizkega ogljičnega odtisa, visoke gostote moči in zmožnosti hitrega proizvajanja električne energije. Tako jedrska energija pomembno vpliva na človekov razvoj, okoljsko in energetsko politiko.
Nedavni statistični podatki kažejo, da jedrska energija predstavlja 10 % svetovne proizvodnje električne energije in naj bi se do leta 2060 povečala za 1/3 svetovne energije (Christoforidis, 2021). Zato bo sprejetje jedrske energije pomagalo pri napredovanju k ciljem trajnostnega razvoja, ko bodo države uvajale bolj trajnostne energetske sisteme.
Študija The Journal for Cleaner Products je raziskovala dolgoročno povezavo med indeksom HDI (indeks človeškega razvoja) in porabo jedrske energije v izbranih gospodarstvih OECD od leta 1990 do 2019 in prišla do zaključka, da obstajajo paralele med uporabo jedrske energije in človeškim razvojem, kjer več jedrske energije pomeni višji indeks HDI.
Edina alternativa jedrski energiji je prehod v nizkoenergetsko družbo, se pravi pridružitev državam Afrike, jugovzhodne Azije in Latinske Amerike, kar pa zraven prinaša tudi revščino in dolgoročno onesnaženje.
Nizkoenergijska družba je pot v pogubo
Kot jasno kaže razpredelnica revščine in energetske porabe, obstaja jasna korelacija med eneretsko porabo in razvitostjo države. Nizkoenergijskih družb, ki bi bile hkrati visoko razvite, ni. Korelacija med nizko porabo energije in revščino je dokazana s podatki.
Bogastvo narodov je torej pogojeno z visoko porabo energije. Slovenske zelene stranke, vključno s trenutnimi proti-jedrskimi aktivisti, se ne borijo, za to, da bi bili energetsko vzdržni, ampak za odrast; se pravi zmanjšanje gospodarske aktivnosti, s tem pa deindustrializacijo in manjšo porabo energije. To so v preteklosti priznali tako vladni politiki kot proti-jedrski aktivisti, kot je Dušan Plut.
Ne gre več za vprašanje, ali bodo obnovljivi viri energije dovolj za vedno višje energetske potrebe razvijajočega se gospodarstva, saj vemo, da ne bodo. Gre za prodajo ideje, da moramo energetsko porabo zmanjšati, kar je seveda – empirično dokazano – pot v revščino, ki bo manj prizadela najbogatejše, najbolj pa najrevnejše.
Zato niti ni nič nenavadnega, da tranzicijski baroni, kot je Jože Mermal, pravijo, da bo za zeleni “potrebna prisila”. Zeleni prehod z deindustrializacijo, kot si ga arhitekti slovenske energetske politike predstavljajo danes, je v resnici pot ne le v revščino, ampak v razslojevanje, kjer bodo najbogatejši še bolj bogati, večina pa bo živela v stanju absolutne revščine. Kot v prejšnji državi.
Mitja Iršič