Nemški parlament (Bundestag) je pred pomembno spremembo zakonodaje o darovanju organov. Medstrankarski predlog zakona, ki ga podpira 254 poslancev iz vrst CDU/CSU, SPD, Zelenih in Levice, predvideva uvedbo sistema domnevnega soglasja. To pomeni, da bi bila vsaka polnoletna oseba samodejno obravnavana kot potencialni darovalec organov, razen če bi predhodno izrazila nasprotovanje in se vpisala v ustrezni register. Predlog bo 4. novembra obravnaval zdravstveni odbor, glasovanje pa naj bi sledilo še letos.
V Nemčiji trenutno velja načelo izrecnega soglasja, po katerem je odvzem organov dovoljen le, če je posameznik za to izrecno privolil. Z novo ureditvijo bi se to bistveno spremenilo. Načelo, da molk ne pomeni privolitve, bi nadomestil sistem, v katerem bi neizraženo nasprotovanje veljalo kot soglasje.
To pomeni, da bi lahko za darovalca veljal tudi posameznik, ki sploh ne bi vedel, da mora svojo voljo izrecno zavrniti, ali tega zaradi nepoznavanja postopka, digitalne nedostopnosti oziroma drugih razlogov ne bi storil. Po predlogu bi se spremenila tudi vloga svojcev pri odločanju. Kritiki opozarjajo, da takšna ureditev prostovoljno darovanje organov približuje dejanski obveznosti, saj bi sistem temeljil na predpostavki, da se velik del prebivalstva ne bo pravočasno opredelil oziroma vpisal v register nasprotovanja.
Opozorila prihajajo tudi iz zdravniških vrst
Med nasprotniki predlagane spremembe je tudi nekdanji transplantacijski kirurg Andreas Weber, ki je deloval v intervencijski ekipi Nemške fundacije za presaditve organov (DSO), danes pa je namestnik direktorja za Evropo pri organizaciji Doctors Against Forced Organ Harvesting (DAFOH). Načrtovani ureditvi ostro nasprotuje. V intervjuju s Hedwig von Beverfoerde iz združenja Dem für Alle je opozoril na etične dileme, povezane z odvzemom organov. Weber meni, da so državljani v takšnem sistemu državi prepuščeni “kot jagnjeta v klavnici”.
Posebej problematizira vprašanje možganske smrti. Trdi, da razglasitev možganske smrti ne pomeni nujno, da je človek tudi biološko mrtev. Pri pacientu, ki je razglašen za možgansko mrtvega in je priključen na umetno predihavanje, namreč srce še naprej bije, telo pa ohranja določene življenjske funkcije. Weber opozarja tudi na primere, ko naj bi pri osebah, razglašenih za možgansko mrtve, zaznali znake življenja. Njegove navedbe odpirajo pomembna vprašanja, vendar je treba poudariti, da je možganska smrt po uveljavljenih medicinskih merilih opredeljena kot smrt človeka.
Pomanjkanje organov ne sme biti izgovor za poseg v svobodo odločanja
Razlog za predlagano spremembo je predvsem dolgotrajno pomanjkanje organov. V Nemčiji je bilo leta 2025 985 darovalcev po smrti, medtem ko je na presaditev čakalo približno 8200 ljudi. Potreba po večjem številu darovalcev je nedvomna, vendar nasprotniki predloga opozarjajo, da rešitev ne bi smela biti v samodejnem pripisovanju soglasja. Namesto tega bi bilo treba okrepiti ozaveščanje javnosti in spodbujanje prostovoljnega darovanja organov.
Ob tem bi morali pristojni resno obravnavati tudi pomisleke ljudi, ki dvomijo o postopkih odvzema organov. Zagotoviti bi morali več pravne varnosti in jasna jamstva, da ne bi prihajalo do zlorab, kriminalne trgovine z organi, morebitnega povzročanja smrti zaradi pridobivanja organov ali privilegiranja premožnejših in vplivnejših posameznikov pri dostopu do presaditev.
Kritiki sistema domnevnega soglasja poudarjajo, da človeško telo ne pripada državi in da mora odločitev o darovanju organov ostati osebna in prostovoljna. Odvzem organov brez izrecne privolitve posameznika po njihovem mnenju pomeni nedopusten poseg v človekovo dostojanstvo in pravico do odločanja o lastnem telesu. Nemški parlament je podobno ureditev že leta 2020 zavrnil. Nasprotniki novega predloga upajo, da bo tudi tokrat prevladalo načelo prostovoljne odločitve posameznika.
Sara Kovač