Ministrstvo za kulturo je predstavilo nov predlog zakona o medijih, ki z vsebino ne preseneča, če upoštevamo, iz katerega političnega gnezda prihaja. Zakon je velik na besedah, iskanju obvodov za sifoniranje finančnih tokov “pravim” medijem in seveda poln taktik, kako omejiti svobodo govora pod pretvezo boja proti sovražnemu govoru.
Zakon je sicer sestavljen iz treh nominalnih stebrov: zaščite medijske avtonomije, raznovrstnosti in obveščenosti državljanov. Čeprav tega na glas na ministrstvu ne povedo, je iz včerajšnjega nastopa ministrice za kulturo v Odmevih jasno, da je poleg praznih fraz o modernizaciji in digitalizaciji osrednja naloga nove zakonodaje represija svobode govora (a le tistega na desnici) in skrb, da bo davkoplačevalski denar prišel v prave roke.
Ministrica pove, da so upoštevali predloge političnega sveta za preprečevanje sovražnega govora pod patronatom vnukinje komunističnega cenzorja. Pravi, da so “te ukrepe preučili in jih upoštevali. Namreč, sovražni govor je gotovo v porastu in moramo kot država ukrepati.” Pri tem je obljubila obveznost za medije k umiku objav v 24 urah, tudi ko je domnevni sovražni govor zapisan v komentarjih – pri tem bodo o tem, kdo širi sovražni govor, seveda odločali vladni birokrati. Ob tem je pomembno poudariti, da zakon predvideva tudi, da se “neposlušnim” medijem ne deli javnega denarja.
Še več davkoplačevalskega denarja tajkunom
Zakon po ministričinih besedah predvideva tudi prenovo sofinanciranja medijev oziroma državno pomoč, kjer bi se poleg medijskega razpisa, ki zdaj predvideva okoli 2,6 milijona evrov pomoči za zasebne medije, ponujale “tudi drugačne spodbude in pomoči”. Očitno 2,6 milijona za povsem zasebne posle slovenskih tajkunov še zdaleč ni dovolj za pokrivanje zgubaških politkomisarskih medijskih projektov.
Kam pes taco moli, je jasno iz besed državnega sekretarja, ki je povedal, da bodo nove “sheme” dovoljevale “tudi možnost pomoči tiskanim medijem pri distribuciji njihovih izvodov do bralcev”. Nove sheme torej za subvencioniranje tiskanih izdaj, ki jih pretežno bere le še starejše prebivalstvo. Petrič in Odlazek, hegemona na tem področju, sta najbrž navdušena. Seveda je jasno, da bodo o tem, kaj definira kakovosten medij, odločali uradniki na ministrstvu, kar je še bolj jasno politično kot v primeru medijskega razpisa, kjer o tem določa posebna komisija, sestavljena iz strokovnjakov.
Medijska transparentnost in medijske koncentracije
Kako bi se novi medijski zakonik spopadal z medijskimi koncentracijami? Enostavno – ne bi se. Medijski pluralizem bi država vzpostavila “z monitoringom, kjer bo ugotavljala morebitni medijski primanjkljaj na tem področju”. Država bi torej tam, kjer je zaznati manj medijske pluralnosti, medijski prostor zalivala z dodatnim denarjem.
Obljubljajo sicer “nadzor in omejevanje medijske koncentracije”, a nimajo prav nobene ideje, kako bi to dosegli za razliko od prejšnjega zakona, ki ga je pripravilo ministrstvo pod vodstvom dr. Vaska Simonitija. Prejšnja različica zakonodaje je predvidevala, da bi medijske koncetracije preverjal AKOS, ki je tudi edini organ z ustreznim kadrom in znanji za ugotavljanje in razbijanje zapletenih gospodarskih hobotnic povezanih podjetij. Tudi do zdaj je ministrstvo za kulturo preverjalo koncentracije medijev, a vseeno mirno dovolilo Odlazkovo hobotnico, ki – v nasprotju s sedanjo zakonodajo – obvladuje tako tiskane, radijske in televizijske medije hkrati. Zakaj je država takšne nedopustne koncentracije dovolila? Ker ministrstvo samo ni ustrezno usposobljeno, da bi razvozlalo lastništvo zapletenih lastniških konstrukcij. Novi zakon tukaj ne ponuja nobenih rešitev.
Še več – eden od glavnih akademskih propagandistov levih vlad, notorični lažnivec in skriti politični aktivist Marko Milosavljević, sicer profesor novinarstva na ljubljanski fakulteti za bodoče neukrepanje na področju medijskih koncentracij, se že brani, češ da je stopnja koncentracije pri določenih delih medijske krajine že tako visoka, da bo novi zakon to težko popravil za nazaj. “Postavlja se vprašanje, ali je novi zakon na tem področju sploh lahko učinkovit, če ne bo predvidel tudi ustreznih mehanizmov, kaj naj se v primeru pretirane koncentracije sploh zgodi.”
Ustrezni mehanizmi so bili že predvideni v prejšnji zakonodaji, tudi Evropska komisija pa se je na rešitve odzvala pozitivno. Ni naključje, da je prejšnjo medijsko zakonodajo najbolj napadala ravno novinarska klika, zaposlena pri Odlazkovi hobotnici ali z njene strani vsaj financirana.
Na prvi pogled je videti, da bo nova medijska zakonodaja še več istega – medijske koncentracije bodo ostale, financirane bodo še intenzivneje kot doslej, poleg tega pa bo zakon predvideval še institucionalno omejevanje svobode govora s pretvezo boja proti sovražnemu govoru.
I. K.