Vsakega državljana, vsakega od nas, Slovencev, torej nedvomno zanima preteklost, zgodovina, bodisi preteklost posameznika ali pa zgodovina države ali naroda. Iskanje lastnih korenin ali korenin naroda je nekaj običajnega, samoumevnega in ni nekaj grešnega, prepovedanega ali nekaj, kar bi ogrožalo druge narode.
Poznati svoje korenine in zgodovino je pomembno, da veš, kdo si, komu pripadaš. Za narod je pomembno poznavanje lastne identitete in da se je ljudje tudi zavedajo, da se lahko postavijo ob bok drugim narodom, da se ne utope v amorfno množico ljudi, ki ne vedo, kdo so, kakšna je bila njihova preteklost, in ne vedo, kaj si želijo, da bi bili v prihodnosti.
Za multidisciplinarno preučevanje
Znanstveno preučevanje staroselstva kot multidisciplinaren podvig, ki zajema arheologijo, genetiko z arheogenetiko, jezikoslovje s paleolingvistiko, etnologijo, antropologijo, paleoklimatologijo, ima vseevropski pomen. Preučevanje staroselstva na etničnem območju Slovencev ima pomen tudi za Hrvate, Srbe, Bosance, Makedonce, Slovake, Čehe, Furlane in Italijane, Retoromane in Nemce. Dandanes so še odprta vprašanja, kako se je Evropa poseljevala od konca ledene dobe prek neolitika, kovinskih dob do srednjega veka z indoevropskim življem, ali bolje, s protoindoevropskim življem, kakšen je bil razvoj posameznih indoevropskih jezikov – keltskih, germanskih, romanskih, slovanskih. Preučevanje poteka prehoda paleolitske družbe lovcev/nabiralcev v kmetijsko/živinorejsko družbo in kasneje v družbo rudarjev/metalurgov ter s tem v družbo s stalnimi naselitvami, z gradišči in postopno z mestnimi državicami/polisi po posameznih predelih Evrope lahko pripelje do novih spoznanj o razvoju družbe skozi časovna obdobja po geografskih območjih. Odprta so vprašanja, kako se je poseljevala Evropa, ali z migracijami ljudi (demičnimi procesi), ali z difuzijo kultur in znanja ali z obojim. Od konca ledene dobe ter prek neolitske revolucije in kovinskih dob smo priča številnim demičnim premikom in kulturnim preobrazbam v Evropi.
Temeljno izhodišče vsake raziskave − znanstvene, psevdoznanstvene ali ljubitelske mora biti odprtost duha, to je svoboda izražanja idej, misli[1]. Postavljanje in vztrajanje pri dogmah (pogosto zastarelih) je škodljivo, nedopustno. Prihodnje raziskovanje staroselstva, tudi v povezavi z raziskovanjem etnogeneze naroda, mora biti sistematično, s kritičnim multidisciplinarnim pristopom in naj ovrednoti dosedanje vedenje o relevantni problematiki oziroma naboru problematik različnih znanstvenih disciplin. Šele na podlagi teh izsledkov se postavijo vprašanja in se zasnuje program projekta prihodnjih raziskav. Zavedati se je tudi treba, da so ( t.j. »resnice«) vsake od teh raziskav le začasni. Vedno znova in znova prihajajo na dan novi izsledki, prihajajo nove preiskovalne metode, celo nove panoge (npr. arheogenetika), katerih izsledki lahko obrnejo na glavo dosedanje vedenje o preteklosti, ki je bilo do tega trenutka edino zveličavno. Znanost je po naravi dinamična, sploh pa ni dogmatična.
Odkrivati pravo, nepopačeno zgodovino
V primeru iskanja korenin Slovencev pa dandanes še vedno kot nekaka dogma in edina resnica velja invazionistična teorija o dokaj poznem prihodu prednikov Slovencev izza Karpatov nekje po koncu antike v začetku 6. stoletja. Prišli naj bi bili v izpraznjeno ozemlje po odhodu romaniziranih staroselcev in Langobardov v Furlanijo. Vemo pa, da so bila v prazgodovini v Sloveniji poseljena tudi vsa gorata in težko dostopna območja, tudi Alpe, kamor ni segel val romanizacije in še manj langobardske invazije. Prebivalci teh odročnih krajev pa po vsej verjetnosti niso zapustili svoje rodne grude in so živeli naprej tako kot poprej. Po drugi strani pa bolj malo vemo o domnevni pradomovini (lokaciji) naših prednikov in o tem, kako so se selili. O tem ni pisnih virov. Zanimivo pa bi bilo izvedeti, kdo so bili prvotni staroselci na našem ozemlju pred rimsko zasedbo v začetku prvega stoletja. Kdo so bili Veneti, Karni, Noriki, Japodi, Histri, Liburni itd. So to bili Kelti (Galo Kelti) ali je šlo za mešano keltsko in staroselsko prebivalstvo. Ali so bili etnično to čisti Kelti ali pa je šlo tu samo za pripadnike in nosilce keltske kontinentalne kulture, ki se je širila s severa na jug? Ali obstoje kake jezikovne sledi, keltske torej, morda germanske, romanske in ali bi lahko pričakovali tudi kakšne slovanske/slovenske jezikovne sledi? Iskanje protoslovenskih jezikovnih sledi pri staroselcih pa preprečuje dogmatska zapoved: pred 6. stoletjem na našem ozemlju in zahodno od slovenske etnične meje Slovencev ne sme biti! Ta dogma pa je neznanstvena, za znanost izjemno škodljiva in ima politično-ideološke vzroke in posledice ter je zato tudi protislovenska, če hočete, tudi nacionalistično/rasistično obarvana!
Odprta vprašanja slovenske prazgodovine
Tu so torej vprašanja še odprta. Znani jezikoslovec, keltolog in arheolog P. Anreiter[2] trdi, da so bile v železni dobi vse Vzhodne Alpe od jezera Como proti vzhodu poseljene z enim indoevropskim ljudstvom s številnimi plemeni, ki pa jezikovno niso pripadali Keltom. Ne omenja Germanov, ne omenja Italidov. So bili to pripadniki neke protoslovenske etnije? Odlični indoevropski jezikoslovec, keltolog L. Repanšek, pa za Venete (staroselce V. Alp) in tudi Karne trdi, da gre tu za Italide. Iz teh naj bi bili potem po rimski zasedbi Alp nastali Ladinci. Akademik J. Orešnik pa je na predavanju[3] poudaril, da je venetski jezik soroden slovenskemu, da pa slovenščina ne izhaja iz venetščine. Tu gre torej za eminentno odprto jezikovno vprašanje, ki zadeva tudi nas, Slovence. Na to kaže pred kratkim odkrit obstoj substrata slovenskih besed in krajevnih imen pri Ladincih in Retoromanih[4]. Odgovoriti na vprašanja, kdaj in kako je prišlo do nastanka substrata slovenskega jezika tako daleč na zahodu v Alpah, je izziv za arheologe, indoevropske jezikoslovce, genetike, zgodovinarje. Pa ne samo za slovenske, tudi za evropske! Preučevanje slovenskega staroselstva torej je eminenten znanstveni izziv, ki ima širšo evropsko razsežnost. Vprašanje pa je, ali je pri nas v Sloveniji dovolj interesa za preučevanje teh vprašanj, ali lahko znanstveni interes premaga 100 let stare umetne dogme in ovire, ki preprečujejo iskati odgovore na ta in podobna vprašanja! Vse do današnjega dne v Sloveniji ni bilo prave volje za tak podvig.
Za sistematično raziskovanje
Na letošnjem posvetu ob desetletnici delovanja skupine raziskovalcev evropskega in slovenskega staroselstva RES ter gorniškega kluba “Dr. H. Tuma” v Bovcu se je sedanji predsednik vlade Republike Slovenije Janez Janša kot prvi politik v zgodovini države Slovenije nedvomno zavzel za podporo raziskovanju slovenskega staroselstva in izvora Slovencev. Pogumno in inovativno dejanje, saj je trčil ob sto let star zid odpora in obrambe dogme o poznem prihodu Slovencev v sedanjo domovino. Pa ne da bi kdo zanikal tak prihod in migracijski val. Ta val je bil, ampak ne v čisto prazen prostor, temveč na ozemlje, kjer so v odročnih krajih že davno prej prebivali staroselci, ki so po vsej priliki bili sorodniki novih prišlekov z vzhoda.
Ni pomembno, ali je Janša napovedal nove čase raziskovanja korenin slovenskega naroda bodisi v okviru nekega instituta za raziskave izvora Slovencev ali v okviru multidisciplinarnega raziskovalnega polja in znanstvenih projektov. Pomembno je, da se najdejo sredstva za multidisciplinarne raziskave, za raziskave arheologov, za raziskave stare DNK (torej arheogenetike) na skeletnih ostankih od neolitika do konca antike, za raziskovanje starih pisnih virov, za jezikoslovne raziskave, etnološke, antropološke. Gre za raziskave s skrbno načrtovanimi viri financiranja in v okviru mednarodnih projektov, mednarodnih štipendij in sodelovanja. Pomembno je, da je Janša kot predsednik vlade prvi politik na tako pomembnem mestu uvidel, da se je treba lotiti reševanja teh odprtih vprašanj. Pobude za take raziskave smo nekateri raziskovalci staroselstva (A. Perdih, V. Vodopivec, A. Rant in podpisani, projekt “Korenine slovenskega naroda”) predlagali že poprej (leta 2000 in 2001 ob prvem kongresu slovenskih znanstvenikov iz diaspore v organizaciji SSK in še kasneje), a odgovora nismo dobili! Slovenska znanstvena sfera in tudi SAZU bi morali biti hvaležni Janši za to pobudo. Zelo nenavadno in nerazumljivo bi bilo, če bi ta pobuda naletela na odpor. Upajmo, da bosta znanstveni in nacionalni interes premagala ideološke, politične in dogmatske ovire.
Jože Rant
[1] Misel prof. dr. A. Veluščka, posvetovanje “Slovenci, kdo smo in od kdaj smo tu?”, Bovec, avgust 2020
[2] Anreiter, P. (2005), Die vorroemischen Namen Pannoniens, Archaeolingua, Budapest 2005,
10−11
[3] Orešnik, J. (2013), “Moje stališče do venetologije”, predavanje, Društvo klasikov, Ljubljana, 2013
[4] Rant, J. (2015), (2015), Sledovi slovenskega jezikovnega substrata v narečjih Retoromanov in
Ladincev, Dr. Henrik Tuma, zamolčani raziskovalec avtohtonega slovenskega krajevnega imenoslovja v Alpah,
Zbornik predavanj posveta »Krajevno imenoslovje dr. Henrika Tume − izziv za slovensko znanost tudi danes«, Ur.
- Jože Rant in dr. Duša Krnel Umek, Nova obzorja, Ljubljana, 2015, 49−64