Kot smo že poročali, je bil psihoanalitik Roman Vodeb obsojen na plačilo globe v višini 250 evrov zaradi domnevne razžalitve predsednice državnega zbora (DZ) Urške Klakočar Zupančič. Novico o obsodbi je Vodeb pred dnevi delil na družbenem omrežju Facebook, kjer je izrazil svoje nezadovoljstvo z odločitvijo sodišča. Primer izhaja iz leta 2023, ko je policija Vodebu izrekla globo na podlagi prijave Klakočar Zupančičeve, ki je njegove izjave označila za nesramne in žaljive. Vodeb je v zapisniku, ki smo ga pridobili, izpostavil, da po določilih kazenskega zakonika, ki obravnava razžalitve, sploh ne bi smel biti obsojen.
Spomnimo, postopek se je po kazni, ki jo je Vodebu določila policija, nadaljeval na Okrajnem sodišču v Novem mestu – ključno vprašanje, ki ga je Vodeb takrat izpostavil, je bila domnevna pristranskost sodnice Tadeje Oblak. Kot je navedel, sta sodnica Oblak in Klakočar Zupančičeva leta 2008 skupaj prisegli pred takratnim predsednikom DZ Pavlom Gantarjem, kar po njegovem mnenju vzbuja dvom o nepristranskosti postopka. Vodeb je zato že od začetka izrazil skepticizem glede poštenosti sojenja. V zaslišanju storilca, ki smo ga pridobili, pa jasno kaže, za kako farsičen primer gre in kako se je še enkrat pokazalo, da gre za zadevo, kjer se jasno kažejo dvojni vatli sodne prakse.
Preberite še: Sodnica, ki bo sodila Vodebu, je zaprisegla skupaj s Klakočarjevo – ki ga toži
V zaslišanju, ki ga je Vodeb opravil 18. maja letos, je v okviru psihoanalitičnega pristopa – kot tudi v mnogih drugih primerih javnih osebnosti – le predstavil mnenje o psihološkem ozadju [bizarnega] vedenja in komunikacije predsednice državnega zbora. S čimer je le sledil svoji dolgoletni praksi profiliranja posameznikov, ki so dejavni v javnem prostoru, kar vključuje politike, sodnike, storilce kaznivih dejanj in druge.
Kot je poudaril, njegove interpretacije pogosto temeljijo na Freudovi psihoanalitični metodi, kar mu omogoča specifičen, poglobljen pogled, ki ni vedno v skladu s prevladujočimi medijskimi ali političnimi narativi. Takšna stališča včasih naletijo na odpor ali nerazumevanje, vendar so v jedru izražanja mnenj, ki jih varuje ustava. Tokrat pa je strokovno mnenje sprožilo odziv državnega aparata.
Je v Sloveniji še vedno dovoljena svoboda govora?
Po njegovem gre pri sproženih postopkih za politično motiviran odziv na neprijetno, a legitimno kritiko. V ozadju je bojazen, da se pod krinko zaščite javnih osebnosti poskuša omejevati kritično mišljenje in strokovno izražanje – še posebej, če to prihaja z drugega ideološkega pola. Če to drži, bi šlo za nevaren precedens zlorabe institucij zoper posameznike, ki si drznejo podati (neprijetno) mnenje o predstavnikih oblasti, izpostavlja. V širšem kontekstu ta primer odpira dilemo, ali v Sloveniji še vedno velja temeljna ustavna pravica do svobode govora – tudi kadar gre za psihološke in politične analize javnih osebnosti. Kritična misel, tudi če je provokativna, ni sovražni govor. Je temelj vsake demokratične družbe.
Če politične figure, kot je predsednica DZ, ob strokovni analizi odreagirajo s sprožitvijo postopkov prek državnih institucij, se pojavi vprašanje politične tolerance pa tudi zlorabe moči. Podobni odzivi bi lahko v prihodnosti ustvarili pritisk na druge analitike, komentatorje in novinarje ter posledično osiromašili javni prostor, ki bi moral biti odprt, pluralen in odporen na kritične glasove – ne glede na njihovo strokovno ali ideološko izhodišče.
Kaj sploh piše v zakonu?
Vodeb izpostavlja bistveno podrobnost, ki jo je politično motivirana sodnica Tadeja Oblak obšla. Kazenski zakonik v dikciji tretjega odstavka 158. člena, kjer se obravnavajo kazniva dejanja zopet čast in dobro ime oz. razžalitve, namreč določa:
“Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.”
Zakonodajalec je želel s tem preprečiti točno takšne primere, kot je Vodebov, kjer se predstavnica oblasti zaradi kritike svojega dejanskega obnašanja prek instrumentov pravne države spravlja na novinarja ali strokovnjaka, ki poda svoje mnenje za medij. Gre namreč za zelo očiten primer ustrahovanja tako novinarjev kot strokovnjakov, ki si v bodoče ne bodo več upali kritizirati predstavnikov oblasti, razen če bo oblast desna – sodna veja oblasti je namreč vzpostavila zelo z jasen standard dvojnih vatlov.
“Kje naj dobim sedaj voljo, da komentiram ‘Urškine žiletke’?!” se šaljivo sprašuje Vodeb.
I. K.