Julij in avgust sta meseca, ko že tradicionalno največ ljudi odide na poletne počitnice. Utrip v državi se upočasni. Še zlasti v postcovidnem času in v senci rusko-ukrajinske vojne ter grozečega gospodarskega kolapsa se zdi, da ljudje dobesedno hlastamo po nekakšnem vsaj nekajdnevnem prividu brezskrbnosti in lahkotnosti. Ne gre nam zameriti, saj nas je golobja vlada v letu dni svojega »vladanja« privedla na rob preživetja. Podatki kažejo, da Slovenija na lestvicah gospodarske uspešnosti tone. Tuji vlagatelji se nas vse bolj izogibajo. Davčni primež se stiska iz dneva v dan. Zdravstveni gordijski vozel čaka na čudež, medtem ko se ministrova ladja potaplja. Aktualni premier je na evropskem in svetovnem političnem parketu ostal »tabula rasa«, o čemer zgovorno pričajo mikrofoni pod njegovim nosom ob srečanju evropskih voditeljev v Bruslju. Kaj ima povedati, zanima le še državno televizijo in tiskovno agencijo. No, iz golobnjaka pa je te dni poleg drugih nebuloz pricurljala epohalna rešitev ene najhujših evropskih kriz: tiste z migranti.
Če uporabim prispodobo iz šolskih klopi, je “Golob prisolil ukor Plenkoviću”. Zato, ker baje Plenković ne varuje dovolj dobro meja svojega posestva in s tem škoduje nam. Pred tem je Golob odstranil vse mejne ograje in umaknil varuhe meja. Na posledično strožji nadzor na slovensko-avstrijski meji se Golob ne ozira. Ko se sooča z vdori in prenapolnjenimi migrantskimi centri, kriminalom, je to zanj le motnja v njegovem sončnem kraljestvu. Kaj ob tem doživljajo ljudje, ki živijo v strahu pred ropi, posilstvi, napadi, ga ne zanima. Zakaj se dogajajo vsakodnevne kontrole na mejnih prehodih z Avstrijo, ga ne zanima. Zakaj italijanske oblasti vihajo nos nad slovenskimi poroznimi mejami, ga ne zanima. Seveda, saj še ni vzel enega temeljnih pravil “real politike”: če ne boš sam poskrbel zase, boš ostal le drobiž v igrah velikih! In prav zato so opozorila sosedu Plenkoviću trivialna. Hrvaška je povsem spodobna država, kamor radi hodimo na obisk in počitnice. Nobene potrebe ni, da jim beremo levite in solimo pamet, preden ne pometemo pred svojim pragom.
A vrnimo se k slovenskim mejam, ki so v času golobje kulture Willkommen odprte za vse. V lanskem letu je bilo tako obravnavanih 32.024 nedovoljenih prehodov meje. Število je večje za 214 odstotkov glede na leto 2021, ko je bilo tovrstnih prehodov 10.198. Izraženih je bilo 31.447 namer podaje prošnje za mednarodno zaščito. Število je večje za 456,6 odstotka glede na leto 2021, ko je bilo evidentiranih 5.650 takšnih namer. Verjetno nevladne organizacije obveščajo migrante, da lahko sami podajo namero, ko jih pristojni organi zasačijo pri nedovoljenem prehodu meje. A glej no: dejansko vloženih je bilo le 6.787 prošenj za mednarodno zaščito.
Kurioziteta slovenskih medijev
Kam so izginili drugi? No, v letošnjem letu je bilo do 31. 5. obravnavanih že 15.456 nedovoljenih vstopov, pri čemer prednjačijo državljani Afganistana, Maroka in Rusije. A mediji o problemih, povezanih z migrantskimi tokovi, večinoma molčijo. Naj zapišem, da je po zanesljivih virih nezakonit migrant sredi belega dne v Ljubljani oropal evropsko poslanko. Pa policija in mediji nič o tem, da se ne bi javna podoba migrantov poslabšala. Tudi vse, kar se v teh dneh dogaja na francoskih tleh, je za slovenske večinske medije bolj kot ne “kurioziteta”. Nasilna revolucija tretjega rodu priseljencev, obogatenih z migrantskimi iskalci boljšega sveta, je izbruhnila z vso silo. K temu naj dodam, da slovenski dominantni mediji nenehno upravičujejo revolucijo v Franciji s preslabo integracijo četrte ali celo pete generacije migrantov. Popolnoma prezrejo vpliv t. i. zunanjih dejavnikov od Sorosa, Antife, Foruma São Paulo, Iranske revolucionarne garde in drugih ekstremističnih in terorističnih asociacij vključno z obveščevalnimi agenturami osi zla, ki jih podpirajo in poskušajo dokazati ranljivost enega od stebrov zahodne kulture.
Francoske oblasti se ob vsem, kar se jim dogaja, vedejo nesposobno in povrh vsega še ošabno. Svet jih zgroženo opazuje in mnogi se sprašujejo, kako lahko Francija predava, poučuje druge in celo – v okviru EU – kaznuje državi, kot sta Poljska in Madžarska. Včasih nepredstavljivo, a danes povsem normalno: potovanje na Poljsko in Madžarsko se kljub bližini vojne zdi varnejše kot potovanje v Francijo.
Za konec naj delim z vami prigodo iz časa mojega sodelovanja v upravnem odboru Agencije EU za človekove pravice. Pisalo se je leto 2015 in kultura Willkommen je cvetela. Ko sem povprašala enega od direktorjev te agencije, naj mi navede uspešen primer integracije migrantov, me je le debelo gledal. A odgovor na moje vprašanje je vse bolj jasen in grozeč.
Dr. Andreja Valič Zver