Zdaj je že mogoče reči, da se je Frankensteinov murgelski projekt, imenovan Miro Cerar, sfižil. Nekaj podobnega se zdaj dogaja z umetno stvaritvijo Serpentinška, ko je stvaritelj iz povprečnega komika “kaj je babe” skušal narediti evropsko primerljivega politika. Ta pa je s ceste pobral ne samo svoje sedanje poslance, ampak tudi ministre. Eden se je iz bifeja celo sam prijavil za ministra in Serpentinšek mu je dal svoj blagoslov, kot da je vlada gasilska veselica. Njegova ji je pač zelo podobna.
A znano je, kaj lahko najdeš na cesti, česar zaradi politične korektnosti in možnega procesiranja ne bom omenjal. Dejstvo je samo to, da to, kar je Serpentinšek našel na cesti, vse pogosteje gre nazaj na ulico. Politična prostitucija brez morale in etike se pač ne obnese. Tipičen primer infantilnega, vsemogočnega politika je predstavljal takratni minister Marko Bandelli, ki je zadnjo slamico, da bi se obdržal na položaju, našel v svojih otrocih, ki da doma jočejo nad njegovo usodo.
Podobna usoda čaka tudi vse, ki jih je murgelski Frankenstein ustvaril. Serpentinšek je še v čakalni vrsti, Cerar pa je tako rekoč že dobil približen datum, o čemer govori tudi dejstvo, da njega in njegovo stranko tako rekoč celo umetelne javnomnenjske raziskave sploh ne zaznavajo več. Seveda je paničen, saj njegovi grehi prihajajo za njim, in ne gre samo za maketo. Zato je ta hip Cerar prvi politik doslej, ki se je v resnici distanciral od samega sebe. On se sploh ne spomni več, da je bil predsednik vlade, ki je predčasno odstopil, ker njegov ego ni prenesel, da je sodišče nekaj reklo o referendum o 2. tiru. V zvezi z maketo je shizofreno povedal, da njegova SMC in on s tem nimata nič, ker je bil to projekt prejšnje vlade. Ki jo je on vodil – in se je malo zabliskalo …
Cerar se od samega sebe ni distanciral samo politično, ampak tudi fizično. Da ne bi bil podoben zgubaškemu predsedniku vlade in koalicije, ki je nastala tako, da so bavconovsko zaprli njegovega političnega nasprotnika Janeza Janšo, je storil nekaj pomembnih korekcij. Tudi zato, ker morebiti ve, ali vsaj sluti, da se zanka okrog njegovega vratu nevarno zateguje, si je najprej omislil ne-vem-že-katero partnerko in jo promocijsko javno nosečo izpostavil javnosti kot novo trofejo alfa samca, kar bi javnost morala z navdušenjem sprejeti, pa ni. Razen onih, ki to berejo pri frizerjih in v čakalnicah zdravstvenih domov. Zato je Cerar šel dalje s svojo prenovo, da bi med drugim dokazal, da ni oni Cerar, ki si je nekoč butasto dal izplačati več moralno etičnih honorarjev in potnih stroškov za eno samo pot, kar je že bil mali alarm, kaj zna početi z davkoplačevalskim denarjem. Nadgradil je svojega Frankesteina iz Murgel, da bi iz sebe ustvaril novega človeka.
Generalno se je seveda eksperiment v vsakem smislu sfižil, ker je iz prejšnje murgelske politične pošasti naredil karikaturo. Najprej je v kot zabrisal svoja očala, ki so iz prejšnjega Cerarja delala intelektualca ustavnega prava, kar je itak bila ena večjih smešnic. Če se kdo požvižga na ustavo, je to ustavni pravnik Cerar, in da bi to prikril, se je neštetokrat skliceval na ustavo. In to podobno nesrečno kot takrat, ko se je skliceval na kaznivo dejanje Janeza Janše, za katerega se je itak vedelo, da sploh ne obstaja, in da kaznivega dejanja samo v glavi, v mislih ne moreš storiti. Ampak, kot je rekel takratni Miro Cerar: Janšo je obtožil in nekako obsodil na podlagi dobre vere v strokovnost pravne države.
To, da je Cerar odvrgel očala, mu ni nič pomagalo, da bi bolje videl, kar je značilno za narcise, v politiki pa je to tudi usodno. Cerarjev narcisizem je namreč rahlo patološke narave, saj je njegova samopodoba razcepljena na pretirano, nerealno visoko zunanjo podobo, ki je v resnici fasada, za katero se skriva pravi Cerar – brezkompromisen, hvalisav, neobjektiven, on ne jamra, on dela itn. Miro Cerar brez očal, z novo življenjsko spremljevalko, si poleg tega kameleonsko še barva lase, pa tudi zobe si je uredil. A kaj, ko so črne kronike polne tistih, ki so se pred roko zakona, pravice, celo etike in morale zatekli k plastičnim kirurgom, da jih nihče ne bi več prepoznal. Še vse so ujeli.
Serpentinšek pa tudi mora vedeti, da politične čakalne vrste za odstrel niso tiste, ki jih je dodatno podaljšal njegov minister za zdravje Samo Fakin. No, ta bi tudi lahko odletel, še preden je prišel.
Vinko Vasle