Propad slovenskega letalskega prevoznika Adria Airways sproža številna vprašanja o krivdi za neslaven konec letalske družbe, ki ima za seboj skoraj 60-letno tradicijo. V tej zgodbi je svoj levji delež pustil tudi Janez Kocijančič, eden najvidnejših predstavnikov tranzicijske levice.
Janeza Kocijančiča slovenska javnost pozna v zadnjih letih predvsem po njegovi funkcionarski karieri v športnem svetu, saj je bil med drugim predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, prek te funkcije pa se je prebil tudi v Svet RTV Slovenija, kjer je bil kar nekaj let predsednik in neke vrste politkomisar. Sicer pa je znan kot nekdanji poslanec in nekdanji predsednik (ZL)SD ter eden najbližjih sodelavcev zadnjega šefa partije Milana Kučana, med letoma 1982 in 1993 pa je bil direktor Adrie Airways.
Sin komunističnega funkcionarja
Uradna biografija navaja, da se je Kocijančič rodil oktobra leta 1941, v času druge svetovne vojne torej, v družini partizana in kasnejšega komunističnega funkcionarja Borisa Kocijančiča, ki je bil v času rdečega režima med drugim pomočnik ministra za notranje zadeve, minister oz. republiški sekretar za zdravstvo in za kulturo, več mandatov pa je bil poslanec republiške skupščine. Tudi športne funkcije mu niso bile tuje, saj je bil predsednik Veslaške zveze Slovenije. Tedaj je bila namreč ustaljena navada, da so politični funkcionarji vodili športne zveze in to žilico je podedoval tudi sin Janez. Slednji je študiral pravo v Ljubljani, leta 1965 diplomiral in devet let kasneje magistriral, na stara leta, šele leta 2010, pa tudi doktoriral z disertacijo »Pravna doktrina in praksa na področju športa v Evropski uniji«.
Verjetno se je že na hodnikih pravne fakultete zbližal s svojim vrstnikom Milanom Kučanom, ki je prav tako študiral pravo. Janez Kocijančič je dokaj hitro postal funkcionar; sprva je bil predsednik univerzitetnega odbora zveze študentov ljubljanske univerze (1961−63), nato predsednik CK Zveze mladine Slovenije (1966−68) in pozneje predsednik Zveze mladine Jugoslavije (1968−1971), kar pomeni, da je bil tudi tu sopotnik in naslednik Milana Kučana. V začetku sedemdesetih je postal član tedanje republiške vlade pod vodstvom liberalnega komunista Staneta Kavčiča.
Kako je »Kocka« postal »disident«
Ko pa so bil Kavčiča zaradi posega »zdravih sil« odslovili in poslali v izolacijo, so tudi tedaj mladega Kocijančiča poslali »na hladno« v gospodarstvo, kar pa seveda ne pomeni, da je bil disident, pač pa ni bil več v ospredju. Postal je direktor Interexporta, manjše podružnice srbskega podjetja, ki se je ukvarjalo z notranjo in zunanjo trgovino, s turizmom in projektiranjem. Omenjeno podjetje je bilo tedaj že povezano s podjetjem Inex-Adria Aviopromet, kasnejšo Adrio Airways torej, ki je to ime dobila leta 1986, ko je izstopila iz povezave s prej omenjenim srbskim podjetjem. V tistem času je bil Kocijančič že njen direktor; to funkcijo je prevzel štiri leta pred tem, leta 1982, samo nekaj mesecev po tragični nesreči Adriinega letala na Korziki, ki je terjalo 180 smrtnih žrtev. Gre za tisti polet, na katerem bi moral biti tudi tedaj 18-letni Miro Cerar ml., kasneje profesor prava, premier in sedaj zunanji minister, vendar ni prišel na letalo.
Nasploh pa je bilo za Kocijančiča po odhodu Kavčičeve vlade dobro poskrbljeno – ves čas je bil namreč športni funkcionar. Leta 1974 je za deset let postal predsednik Smučarske zveze Slovenije, vmes je bil tudi član predsedstva FIS, leta 1984 pa je postal predsednik Smučarske zveze Jugoslavije in jo vodil do leta 1988. Ves ta čas je tesno sodeloval s Tonetom Vogrincem, zato se mnogi sprašujejo, koliko je tudi Kocijančič pripomogel k zgodnjemu končanju kariere legendarne smučarke Mateje Svet.
Vrnitev v »prvo ligo«
Ko je Kučan leta 1986 postal šef ZKS, je to pomenilo tudi vrnitev Kocijančiča v politično »prvo ligo«. Dobival je številne nagrade, od Bloudkove za športne dosežke pa vse do Kraigherjeve nagrade za gospodarstvo. A to je bila le odskočna deska za »nove čase«, saj se je nakazoval »sestop z oblasti« in tudi razpad Jugoslavije. Kocijančič tako kot Kučan in bil naklonjen osamosvojitvi Slovenije in je zagovarjal konfederalno Jugoslavijo, ki jo je – zaradi mednarodnih pritiskov – na zunaj zagovarjala tudi koalicija Demos. Še pred večstrankarskimi volitvami leta 1990 je Kocijančič v glasilu Naša skupnost dejal, da se zavzema za miren prehod v pluralno družbo, vendar pa zanjo ne bi bilo dobro, če zmaga politična desnica. Prav tako je dejal, da preostre zahteve po samostojnosti in odcepitvi Slovenije niso dobre, pač pa je treba v jugoslovanskem okviru doseči nov dogovor o resnični enakopravnosti na temelju konfederalizma.
Vpliven član Foruma 21
Konec leta 1992 je bil za Kocijančiča prelomen, saj je bil izvoljen za poslanca, kar je bila po novem poklicna funkcija, zato je moral »odložiti« direktorsko funkcijo v Adrii Airways, kjer je širil floto. V državni zbor je bil izvoljen kot nadomestni poslanec namesto Rada Bohinca, ki je postal minister za znanost in tehnologijo. Leto prej je bil izvoljen za predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije, v letu 1993 pa so se tedanja SDP, Delavska stranka in Socialdemokratska unija združile v Združeno listo socialnih demokratov (danes SD) in njen prvi predsednik je postal Kocijančič, ki si ga je na tej funkciji želel Kučan. Že tako ali tako pa so te stranke skupaj s stranko DeSUS v mandatnem obdobju 1992−1996 v parlamentu delovale kot Združena lista, saj so imele enotno listo.
Kocijančiča je po dokaj katastrofalnem izidu na volitvah konec leta 1996 nasledil Borut Pahor. To pa ne pomeni, da je Kocijančič miroval, saj je nato postal predsednik Sveta RTV Slovenija in si zagotovil pomemben vpliv v tem organu, ki je takrat deloval po modelu korporativne zastopanosti. Kot pravijo naši viri, naj bi bil na račun svoje funkcije v RTVS prejemal okoli dvesto tisoč tedanjih tolarjev sejnine na mesec. Žena Andreja Kocijančič je leta 2005 postala rektorica ljubljanske univerze, osem let kasneje pa predsednica sveta Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu. Vse to je le dokaz, kako močan vpliv je imel Kocijančič, ki je leta 2004 sodeloval tudi pri ustanavljanju Foruma 21.
Ob tem naj spomnimo, da sta zakonca Kocijančič med tistimi Slovenci, ki si lahko veliko privoščijo, saj naj bi bila po Andrejini izpovedi veliko potovala, tudi v New York in na Bali. Kocijančičevi stanujejo v Ljubljani pod Rožnikom v vili, kjer naj bi prvotno prebivala tudi Leopold Krese – Čoban, oficir komunistične VOS, ki ga v svojih spominih omenja tudi Ljubo Sirc, in Just Miklavc – Junoš. Kocijančiču je partijska oblast leta 1986 omogočila tudi odkup 110 kvadratnih metrov velikega štirisobnega stanovanja za Bežigradom. Dela in vpliva mu niti po formalnem vstopu v pokoj ne manjka, saj je športni funkcionar tudi na mednarodni sceni (FIS, Olimpijski komite Evrope), v sporu s Tomažem Lovšetom pa je slednji potegnil krajši konec. Skratka, čisti primer privilegiranega in vplivnega funkcionarja, ki živi na veliki nogi in so mu bile različne vodstvene funkcije tako rekoč položene v zibelko.
Kocijančič kot podjetnik
Firma NOC Slovenia je bila ustanovljena za potrebe slovenske olimpijske hiše v Atlanti. Prek nje je šlo precej denarja. »Zapleti« na olimpijskih igrah v Pekingu pa so pokazali, da gre vse kot po maslu samo takrat, ko so stvari izpeljane prek Kocijančičeve firme JK Consulting, sicer so težave. Kocijančičeva firma je bila tudi Energetska prenova, sicer v solasti s sinovoma Antona Beblerja. Firma je bila ustanovljena tudi za svetovanje nekaterim podjetjem, ki so bila sponzorji smučarjev ali olimpijcev. Kocijančič je iz lastništva izstopil aprila 2019.
Kocijančič se je v začetku tisočletja pridružil Kučanovemu Forumu 21. In prav prstne odtise tega foruma lahko najdemo pri najnovejšem dogajanju v zvezi z Adrio Airways. Podjetje je bil zrelo za stečaj že leta 1992, nad njim so ves čas roko držali dediči komunističnega režima, Adrio Airways smo nato še večkrat dokapitalizirali. Zdaj je doživela bridek konec.
Najbolj odgovorni za prodajo Adrie Airways
Pa poglejmo še današnje dogodke. Adrio Airways so pred tremi leti privatizirali oziroma prodali predatorskemu skladu 4K Invest. V času privatizacije družbe so vlado sestavljale Stranka modernega centra, Socialni demokrati in DeSUS, najbolj odgovorni pa so takratni predsednik vlade Miro Cerar, minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek in ministrica za finance Mateja Vraničar Erman, vsi iz kvote SMC. Upravo Slovenskega državnega holdinga (SDH) so sestavljali predsednik Marko Jazbec ter članici Nada Drobne Popovič in Anja Strojin Štampar. V nadzornem svetu SDH so bili predsednik Damjan Belič, njegov namestnik Drago Ferfolja in člani Lidia Glavina, Duško Kos in Barbara Smolnikar. Po naših informacijah je bila edina, ki je prodaji nemškemu skladu nasprotovala, Nada Drobne Popovič.
Na to, da družba 4K Invest nima potrebnih izkušenj z letalskimi prevozi, je takrat opozarjal tudi poslanec SDS Franc Breznik, ki je zagovarjal tezo, da mora slovenski letalski prevoznik dobiti strateškega lastnika. SDH je nato pripravil odgovor, pod katerega sta se podpisala Strojin Štamparjeva in Jazbec, ne pa tudi Drobne Popovičeva; sklada 4K Invest, ki do takrat ni imel nobenih izkušenj z letalsko industrijo, ki je ena najbolj specifičnih, pa kar niso mogli prehvaliti.
Načrtno izčrpavanje Adrie Airways
Potrdilo se je, da novi lastnik Adrie Airways, 4K Invest, očitno ni imel dolgoročnih načrtov z našo letalsko družbo, še celo več – jasno kaže, da je šlo za njeno načrtno izčrpavanje. Načrti 4K Invest že od začetka niso bili logični, v poslovanju je bilo opaziti številne nejasne odločitve o prenosu denarja in plačilu računov. Po neuradnih podatkih (uradni javno še niso dostopni) je imela Adria Airways konec leta 2018 okrog 35 milijonov evrov kratkoročnih obveznosti in 14 milijonov evrov negativnega kapitala.
Adria je pod taktirko 4K Investa posojala posadke tujim družbam, nato pa najemala letala s posadko vred v Romuniji in drugih evropskih državah. Cena, ki jo je Adria plačala za te najeme, je meglena, lastnike je najbolj zanimalo oddajanje dobro izurjene posadke v najem v tujino. Po neuradnih informacijah, ki so jih pridobili na 24ur.com, je Adria od družb v Star Alliance dobila po nekaj milijonov evrov na mesec, kar kaže, da je polovica Adriine flote letala za druge družbe.
Orjaška finančna luknja
Kar pa je pri vsem tem najbolj sporno, če ne celo kriminalno, so denar, ki so ga za najem plačevale družbe Lufthansa, Swiss Airlines in druge, nakazoval tudi na račune, ki niso bili neposredno povezani z Adrio, zato je Adria postopoma izgubljala denar, čeprav je delala dobro. Kratkoročne težave letalske družbe, ki teh težav v preteklosti ni imela toliko časa, so postale stalnica in so leta 2018 izbruhnile v ogromno finančno luknjo, ki se nikakor ne bi smela zgoditi. Adria je torej zaradi nakazil denarja na z Adrio nepovezane račune poslovala z velikansko izgubo.
V zgodbo je vpletenih več podjetij, ki se vrtijo okrog 4K Investa in nekdanjih poslovnih partnerjev. Kot so povedali viri v tujini, je 4K Invest z Adriinim denarjem prevzel in kupil Darwin Airlines, zaradi česar Švicarji iščejo 10 milijonov evrov, ki so izginili neznano kam, tudi prek Slovenije, Adria pa je bila obsojena na plačevanje visokih najemnih pogodb za letala Saab 2000, ki so bila cele mesece prizemljena v Švici in nato še v Sloveniji. Denar pa je prek Slovenije ter zapletenega sistema lastnikov in deležnikov izginil tudi na Malto. V Švici tako preiskujejo, zakaj je del denarja končal na računih, ki nimajo neposredne zveze s 4K Invest, ter tudi sumljive poslovne prakse lastnikov, ki so pripeljale do bankrota.
4K Invest je v preteklosti že potopil številna podjetja, zato je bilo pravzaprav očitno, da lastniki 4K Invest z Adrio niso imeli poštenih dolgoročnih načrtov. To so po naših informacijah vedeli tudi mnogi ljudje na različnih slovenskih ministrstvih, a so se Adrio kljub temu odločili prodati, čeprav so zvonili vsi alarmi, da 4K Invest ni strateški partner. Na tem mestu se lahko vprašamo, ali se ni morda del izginulega Adriinega kapitala pretočil tudi na katerega od računov omenjenih oseb s slovenskih ministrstev in članov Foruma 21.
Gašper Blažič, Vida Kocjan