V ponedeljek zvečer v Medvodah je imel misijonar Pedro Opeka, ki deluje na Madagaskarju, svoje osrednje pričevanje, na katerem se je zbralo veliko število ljudi. Spregovoril je o svojem poslanstvu na Madagaskarju, odraščanju v Argentini in svoji prošnji predsednici Nataši Pirc Musar.
Obisk misijonarja slovenskih korenin Pedra Opeke je bil namenjen zbiranju sredstev za najrevnejše prebivalce malgaške prestolnice, živeči v skupnosti Akamasoa pod vodstvom Opeke. Ko je prispel v nabito polno dvorano, so ga uvodoma pozdravili člani Karitas, Misijonskega središča, med prisotnimi pa sta bila tudi vodji SDS in NSi, torej Janez Janša in Matej Tonin.
Opeka je uvodoma dejal, da ko se bori proti skrajni revščini, ne zna sedeti. Pričevanje je vodil Jure Sešek. V nadaljevanju je poudaril, da se v Sloveniji počuti kot doma. Opeka: “Vsi smo zemljani, vsak zemljan pa ima tudi eno domovino. Jaz imam zdaj več domovin, korenine pa so tukaj v Sloveniji.” Po njegovem je brezbrižnost še ena nova bolezen, enako kot je bil covid-19. Opeka ugotavlja, da se vsak briga le zase, vendar pa so ljudje pripravljeni prisluhniti, ko nekdo govori s srcem o dostojanstvu ubogih. Potrebno je biti občutljiv do vseh tistih, ki v življenju nimajo takšne sreče, kot jo imamo mi.
Spomnil je na svoje starše, ki so bili eni izmed tistih mnogih, ki so morali bežati. V Argentini so se zbirali po domovih, da bi ohranjali svoj jezik, slovenski duhovniki pa so maševali v slovenščini. Ko so prišli, niso znali špansko, sprejel pa jih je hotel za emigrante. Prav tako so morali v dveh tednih najti delo. Misijonarjev oče se je takoj zaposlil kot zidar in hitro pričel z delom. Pri jezikovnih in drugih nevšečnostih pa mu je pomagalo to, da se je priporočil Sveti družini. Njegov oče je po begu najprej mesec dni preživel v gozdu. Na očetovo prošnjo je Pedro na Madagaskarju najprej zgradil kapelo, posvečeno Sveti družini, zaradi katere so posadili gozd, ki je danes kraj molitve. Vse župnije glavnega mesta se pred večjimi krščanskimi prazniki tam zberejo na duhovnih vajah. “Zaradi te kapele, ki jo je blagoslovil tudi papež Frančišek. Povedal sem mu, da je to zaobljuba mojega očeta,” je še dejal Opeka, ki je prepričan, da se moramo Slovenci spraviti, ob čemer je pristavil: “Kako bomo živeli v sovraštvu?”
“Moramo odpustiti drug drugemu, priznati napake in si odpustiti. Kako bomo mi, ki nas je tako malo, skupaj.” Opeka: “Slovenci se moramo spraviti, biti edini. Smo različni. Eni verujejo, drugi ne. Vera je dar. Smo pa vsi Slovenci.” Spominjal se je tudi svojega otroštva na drugi strani Atlantskega oceana, ki so ga spremljali “veselje, odprtost, pampa in veselje”. Spomnil se je tudi svojega prvega obiska v Sloveniji leta 1968, ko se je srečal s starim očetom in drugimi sorodniki, ki jih je vse presenetil s prisrčnim objemom. Spomnil je še, da je nogomet v Argentini narodni šport. Opeka: “Ko sem se odločil, da bom duhovnik, sem rekel, da bom duhovnik in nogometaš.”
“Nikdar se ne vrnem na Madagaskar praznih rok, posebej ko se vrnem iz Slovenije”
Njegov predstojnik pa mu je pojasnil, da bo težko hkrati opravljal oba poklica, je pa kljub temu še vedno rad igral nogomet. Tudi v Sloveniji se je želel vključiti v klub Slovan, a je bil zavrnjen. Nogomet pa je igral tudi v Franciji, posledično pa dobil priložnost, da je spoznal nekdanjega predsednika Francoisa Mitteranda. Predsednik ga je celo povabil k sebi domov, kjer je obiskal njegovo mater v njeni kuhinji. Ta je pozneje Opeko kar trikrat obiskala na Madagaskarju. “Hrane je za vse dovolj, zakaj je ne bi delili, ko ljudje vedo, da pomoč res prihaja do najbolj revnimh. Med covidom nisem mogel po svetu, ker je bilo vse zaprto. Nekateri, ki so prihajali, so vedno pomagali, ko so videli, kaj delamo. Nikdar se ne vrnem na Madagaskar praznih rok, posebej ko se vrnem iz Slovenije.” Za konec se je dotaknil tudi nominacije na Nobelovo nagrado.
Dejal je, da je nagrade vselej sprejel, če so jim odprle možnosti za nove pomoči. Če pa je šlo zgolj za medalje in priznanje, pa povedal, da otroci na Madagaskarju ne jedo medalj, ampak riž. Sloveniji je sicer hvaležen za njena prizadevanja za nominacijo za Nobelovo nagrado, čudi pa ga, da so tisti, ki so nagrado že prejeli, naenkrat utihnili, ne pa še bolj branili mir in pravičnost na svetu. Dejal je še, da vsakoletno prejmejo priznanje od dobrih ljudi, ki jim podarijo denar. Opeka je pozdravil tudi vse, na dogodku prisotne slovenske misijonarje. Skupno je sicer 42 slovenskih misijonarjev v 28 državah po svetu. Prisotnim se je zahvalil, da jih podpirajo. Glede revščine na Madagaskarju pa je dejal, da je bilo leta 1970 tam petkrat manj prebivalcev kot sedaj, riževa polja pa se niso podvojila, prav tako tudi število bolnišnic in izobraževalnih ustanov. “Vse vabim, da se uprejo z delom, ljubeznijo: vsak otrok ima pravico, da se najé, da dobi izobrazbo, da lahko pije čisto vodo, da ima streho nad glavo. Zoper revščino se moramo boriti,” je pozval. Težava je tudi v tem, da izvoljeni politiki radi pozabijo na obljubljeno.
Domen Mezeg