O Alenki Bratušek bodo nekoč pisali knjige, čeprav bi bila primernejša nadaljevanka v slogu samo Samo bedaki in konji. Bratuškovo bi lahko igrala moja prijateljica Jasna Murgel, ker bi s tem bila dosežena nacionalna in jezikovna raznolikost in bi to bilo v prid nastajajočim nacionanim manjšinam pokojne Jugoslavije. Itak je največji problem slovenskih filmov, da v njih govorijo knjižno ljubljanščino, Murglova pa bi to odlično razbila, film pa bi zaradi podnapisov dobil tudi mednarodno razsežnost. V tem smislu bi bila odlična tudi jeznorita Svetlana Slapšak, ki bi v lik Bratuškove vnesla tudi protirasistično tematiko trpeče tujerodne žene in matere ter antropološko razsežnost jezikovnih različnosti s poudarkom na slovenštini. Morebiti bi se z njo dalo vzpostaviti tudi koprodukcijo s Srbijo po starem jugoslovanskem načelu – mi damo denar, oni pa preostalo.
Odličen bi bil film o sirskem frizerju Ahmadu, ki je k nam zašel iz umazane vojne, polne trpljenja in lakote in je tehtal 135 kilogramov. Danes je deset kilogramov lažji, kar ne govori ravno v prid slovenski migracijski politiki in sram bodi Serpentinška. Dramaturško je ta Ahmadov lik tudi že razdelan: močan, visok moški, ki kljub temu ne vzdrži krute vojne, pusti družino in menda tri hčere, da si reši življenje. Zamislite si krutost režima in državljanske vojne, ki je človeka prisilila, da je rešil samo svoje življenje. To je zelo podobno nekaterin našim revolucionarnim epopejem, ko so naši v življenjski stiski pobili razorožene nasprotnike. Ali tako nekako.
Nasploh naši ustvarjalci zanemarjajo aktualne tematike in se preveč zatekajo v preteklost 1945 in zdaj domobranci jadikujejo, da nimamo niti enega celovečernega filma na tematiko osamosvojitve. To je res. Tam so stvari popolnoma jasne: Milan Kučan je zmagal in to še danes trpimo. V filmu, če bi hoteli biti korektni, bi Kučana morala igrati ženska – že zaradi primerljivosti spolne oznake z značajem, ali pa vsaj nekdo iz družine Strojan, kar bi pomembno pripomoglo k odpravljanju predsodkov proti Ciganom, poleg tega pa za Kučana desničarji in domobranci itak namigujejo, da je prekmurski Cigan. Tudi če je to laž, pa je blizu resnici o vsem tistem, česar v avtorizirani biografiji o Kučanu ne boste našli.
Boljših scenarijev si ne morete zamisliti
Zamislite si tudi nanizanko “Kako smo gradili 2TIR”, kjer bi pa osebno lahko nastopila Bratuškova, ampak samo v epizodni vlogi, ko bi se trikrat sprehodila mimo kamere na načrtovani trasi s čelado na glavi, četrtič pa bi s frišno trajno imela tudi svoje znano besedilo s pogledom, zazrtim v neskončnost: “To je najbolj transparenten posel doslej.” S tem je sicer nekolegialno udarila proti Židanovim socialdemokratom oziroma njihovi velenjski izpostavi, ki je naredila najbolj transparenten posel TEŠ 6, od katerega lepo živi kakšnih pet komunistov.
Odlična drama bi bil tudi celovečerec “Druga cev drugega tira”, kjer bi povezali dva znamenita socialistična projekta v eno zgodbo, saj sta pri obeh ista lika Bratuškova in Stojan Petrič. Zgodba bi pripovedovala o gradbeni mafiji, ki si na vsak način s podcenjenimi projekti skuša pridobiti posel, ki v resnici pripada Petriču in kompanjonom, od katerih je omembe vreden še Janez Škrabec, ki se je izkazal že s poslom v Interevropi in je na svobodi. Cev in tir sta tako zelo pomembna nacionalna projekta, da je tu rasizem več kot upravičen: tu ne smejo sodelovati Madžari, ne Kitajci, ne Turki in ne Bosanci. Ali če citiram švicarsko valutnega Jožeta P. Damijana, da pri poslih iz javnih sredstev ne smemo gledati zgolj na končno ceno. To je z vidika obče prakse res, z vidika ekonomske znanosti pa bi temu Jožetu morali vzeti diplomo in doktorski naziv. A samo praksa in narodno izročilo nekaj štejeta.
Smešnica Slovenija
V resnici so vse to zgodbe, ki govorijo tudi o ekosocialističnem obračunu z zunanjimi sovražniki. Najprej z Orbánovo Madžarsko, ki je hotela vlagati v drugi tir z vidika okupacije Prekmurja. Prisebna Bratuškova je rekla ne in zagrozila z vojno prek Serpentinškovega kabineta, zato je Orbán odšel v Trst k fašistom, prestrašeni Kitajci pa so zaradi tega dvignili roke in zapustili še mariborsko letališče, ta biser slovenske prometne infrastrukure, ki je spet naš, a brez možnosti dostopa, ker je vsa zemlja naokrog kitajska. Upam, da Karl Erjavec razmišlja o narodni osvoboditvi tega ozemlja.
In vse je treba snemati, da se bodo malo bolj normalni zanamci – upam – imeli čemu smejati. To je v resnici projekt Slovenija kot smešnica.
Vinko Vasle