Kdaj je Facebook postal nekul in kdaj izgubil status trendovskega socialnega omrežja? Takrat ko so ga zasedle tete, babice in vdove, ki na njem delijo podatke o tem, kaj so bile v prejšnjem življenju, na kak način rožmarin vpliva na naše ledvice in kaj pijejo stoletniki iz Kavkaza. Po tem vzorcu ravnokar svoj status trendovskega načina komuniciranja izgubljajo podcasti. Prenehali so biti kul, ko so jih začeli delati nekul ljudje. Še bolj očitno pa, ko so jih začeli delati naši oblastniki – v imenu vlade jih dela nekdanji Pop TV-jevec Boštjan Lajovic, ki je zasebni sektor že davno zamenjal za varni pristan javne uprave, in toga, ohola in od resničnih ljudi odtujena predsednica republike Nataša Pirc Musar. A pozor! Tudi za takšen dostop do volivcev so si očitno že vnaprej zagotovili financiranje.
Podcasti so v tujini že dodobra uveljavljena oblika javnega komuniciranja – najslovitejši med njimi je The Joe Rogan Experience, zelo znan in čislan je tudi The Lex Friedman Show. To so povsem zasebno vodeni projekti brez oblastniškega vmešavanja, zato je tudi nabor gostov in ideoloških debat pester – tam se vrstijo znanstveniki takšnih in drugačnih prepričanj, demokratski in republikanski politiki, soočanjo se klimatski alarmisti in zanikovalci podnebnih sprememb … najbolj znani podcasti so torej že postali to, kar nekoč želi postati omrežje X – osrednji trg javne debate človeštva, nekakšna novodobna agóra, ki ljudem skozi pogovor ponuja pot do soglasja.
Zato je prav, da take oblike komuniciranja ne kontaminirajo politiki. Seveda je povsem ustrezno, če se pojavljajo na podcastih kot gostje (še pogumni so, če so se pripravljeni spopasti z voditeljem, ki jim zastavi vprašanja, ki gredo mimo tipične novinarske ortodoksije). A drugače je, če politiki sami začno svoje podcaste. Politik je prodajalec ideologije. Njegov podcast je že po definiciji službe okužen s pristranskostjo in politikantstvom. Tak podcast spominja na politični časopis, tiskovno agencijo ali tedensko revijo – takšna oblika sporočanja bo postala megafon idej politika samega.
Po prvih poskusih oblastnih podcastov že vemo, kam pes taco moli
Po prvih poskusih vlade in predsednice republike je videti, da so se strahovi uresničili. Boštjan Lajovic je bil do Tanje Fajon in Marjana Šarca tako servilen kot ruski novinarji do Vladimirja Putina. Vsa zadeva je mejila na parodijo. Nataša Pirc Musar je v svojo oddajo kot prvo gostjo povabila eno od simbolov slovenske politične akademske levice – Renato Salecl. Gospo, ki nikoli ni skrivala svojih političnih preferenc. Ni se niti oglasila, ko je ta vlada prek svojih podanikov “čistila janšiste” na javnem mediju RTV Slovenija, medtem ko je pred dvema letoma kot prvopodpisana Skupine članov komisije za človekove pravice Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) v odprtem pismu poslancem zapisala, da “vladno vodenje države in obvladovanje civilne družbe že prehaja v totalitarno obliko oblasti”.
Če je za vlado še nekako jasno, da bo njen podcast v resnici le agitpropovski kanal za promocijo svojih politikov po ruskem principu, pa predsednici ne bi bilo treba iti po poti popolne politizacije. Bivši predsednik Borut Pahor je s svojim podcastom dokazal, da je mogoče iti tudi povsem izven okvirov politike. A Pirc Musarjeva je sledila vladi in že s svojo prvo gostjo v prvem podcastu z oglušujočimi pasjimi piščalkami svojim kučanovsko navdahnjenim volivcem povedala, kaj lahko od podcasta pričakujejo.
Podcasti kot medij?
Jasno je torej, da je to še ena oblika oblastniškega agitpropa, poskus osvojitve še zadnjega medija svete trojke (RTV Slovenija, STA, internet). Bivši novinar in svetovalec na ministrstvu za kulturo Miro Petek se sprašuje tudi, kaj se bo zgodilo po novem zakonu o medijih, ko bodo medij tudi podkasti. Bodo oblastniki (paradoksalno) tekmovali za javni denar? In še pomembneje – se bodo registrirali v razvid medijev kot ponudnik medijskih vsebin z vsemi odgovornostmi? Bomo lahko po novem od Nataše Pirc Musar ali vsakokratnih Golobovih vojščakov, ki jih bo nežno ujčkal Lajovic, zahtevali celo popravek katere od navedb? V ZDA bi bile takšne diskusije primerne za kakšno komedijo, kjer bi se komedijanti delali norca iz politkomisarjev radia Erevan, ki sporočajo državno sponzorirano resnico. Saj poznate tisto šalo. Poslušalec v sovjetskih časih pokliče na radio Erevan in vpraša: “Je res, da je Jevgenij Aleksejević včeraj zadel avto na tomboli?” Napovedovalec mu reče: “Načeloma je res, ampak ni zadel avtomobila, ampak kolo. Pa ni ga zadel na tomboli, ampak so mu ga ukradli.”
Podcasti so torej po novem nekul. Trend, ki so se ga – tako kot skoraj vsega drugega – polastili dolgočasni, togi oblastniki, katerih cilj ni izmenjava različnih idej in bogatenje medčloveške diskusije, ampak samopromocija in tipične neiskrene retorične igre, ki se jih pač gredo politike. Nataša, Robert, nihče vaju ne bo poslušal. Držita se raje svojih ustrežnih lakajev v državnih in državno financiranih medijih.
Mitja Iršič