Čas od pobude za referendum, med zbiranjem podpisov za vložitev pobude za referendum, potem za vložitev zahteve za razpis zakonodajnega referenduma o ZDPIDU je bil čas nenehnih napadov na pobudnike, organizatorje, na osebe, ki so zbirale podpise, zmerjali so jih celo, češ da zaudarjajo …
Niti za trenutek niso pomislili, da je morda prav zaradi tega prišlo do tega neželenega učinka, le da so etiketirali, napadali, politično »onanirali« in doživljali ekstazo neslutenih razsežnosti. Češ da se gredo (organizatorji in pobudniki) še eno jalovo početje, kot so imenovali referendum, opirajoč se na situacije od prej, ko podobna pobuda ni bila uspešna. Kardinalni in odločujoči »korak« na poti k uspešnosti je bila »pobuda« za bojkot referenduma s strani veleumnega predsednika vlade, o referendumskem dnevu, ki lahko postane dan za sonce, vitamin »D« in sprehod v naravi. Obenem pa je izrekel »fatvo« nad samim seboj in tistimi, ki mu pomagajo pri tako neumnih odločitvah, on pa jih kot »sončni kralj« sprejme in gre naprej s svojo lahkoživko na Bled v park sedet. In študirat na novega Falcona za svojo monaško »kurtizano« in njene izlete.
»Grenko« spoznanje v nedeljskih poznopopoldanskih urah
Rezultati referenduma so z iztekom nedeljskega poznega popoldneva dejansko kazali, da so se nasprotniki referenduma in ljubitelji dednih privilegiranih pokojnin ušteli, kasneje so imeli najprej grenek priokus, kasneje pa tudi »peno« na prej gostobesednih in važnih in neargumentiranih »ustih«, v poznejši fazi pa so že kazali zelo nenaravne dolge in kisle obraze. Čeprav so taistega dne tekom popoldneva še upali v neuspeh, so že čutili svoj poraz. Le hitro so začeli tuhtati, premišljevati, kako in v kaj naj »preoblečejo« prepričljiv poraz oziroma zavrnitev zakona, ki je zrasel na njihovem zelniku oziroma na zelniku Aste Vrečko, področne ministrice za kulturo, ki je drugače znana tudi kot »Čebinska« princesa. Konec dneva je prinesel očitno zadoščenje na strani pobudnikov iz SDS in tudi tistih, ki so prišli in nagovorili svoje članstvo oziroma privržence, da se referenduma udeležijo.
Skorajda plebiscitarni rezultat PROTI zakonu, ki ni smel zaživeti in dajati učinkov za početja, ki ne bi smela biti »nagrajena« z dodatki, ki nimajo nič skupnega z realnostjo. Klofuta, ki jih bo morala peči še dolgo. Dovolj dolgo, da ne bodo zdržali in bodo morali oditi na zdravljenje zaradi PTS (post travmatskega sindroma).
Tolmačenje pa…
Jah, tolmačenje tako kot pri Srbih, iz vsakega poraza delajo epske zaključke. Najprej, da to ni poraz, temveč zmaga. Zmaga kot pri Srbih, ki so hoteli pokazati, da se lahko uprejo, tile politični nedonošenčki pa kažejo, da so oni zmagovalci, tako, da štejejo ZA vse tiste, ki niso prišli oddat svojega glasu, po njihovem skoraj da 75 odstotkov, da so torej to »zmagovalci«. Zmagovalci v čem, v upoštevanju najbolj neumnih »ukazov«, s katerimi dosežejo en velik nič in svojo voljo, ki je prinesla njim nejevoljo in morda nekoč tudi preglavice.
To je ta za lase privlečena, bolna »matematika« parlamentarnih vladajočih mladcev, ki se »pohvalijo« s politično bipolarno kognitivno motnjo ali zatemnitvijo ali neuporabnostjo ene polovice sive mase (možganov). Kar je tukaj »dobro« za negovanje in ohranjanje privilegijev in privilegirancev, je to, da se to ne bo zgodilo, ter da so ti, ki so danes v parlamentu kot predstavniki fluidnih uličnih nedefiniranih mas, »zapravili« svoj obstoj v politiki…
Uspeh je…
Resnični uspeh so dosegli vsi, ki so vlagali svoje znanje, razmišljanje in prizadevanje za realnega, vsakdanjega državljana, ki dela ali pa je sklenil svojo aktivno delovno dobo, da bo prav ta in vsak takšen dobil tisto, kar je dajal in prispeval v pokojninsko blagajno. Tisti, ki jim je bil namenjen ta »antizakon«, pa bodo morali to doseči drugače, in sicer preko resnične vrednosti svojega početja, za katerega pravijo, da je umetnost.
Drža tistih, ki so v tem plebiscitarnem izrekanju zoper privilegije, pa mora biti jasna, pokončna za naprej, za plutje s polnimi jadri ugodnega vetra… do boljšega jutri za vse, in ne za privilegirance.
Vančo K. Tegov