Žiga Turk je bil še zadnji izmed desnosredinskih kolumnistov na portalu Siol.net, ki je v lasti državnega Telekoma Slovenije, potem ko ga je “depolitizirala” politika preko vzvoda vpliva na državno gospodarstvo. Nekako je postalo jasno, da bo portal po “očiščenju” postal provladno trobilo, ko je urednikovanje prevzel Mihael Šuštaršič, prej urednik notranjepolitičnega uredništva na STA, ki je v preteklosti zaslovel po vulgarnih izpadih proti Urošu Urbaniji. Vendarle je bilo tudi za analitike in opazovalce na levici veliko presenečenje, kako cinično je ukinitev priljubljenih Turkovih kolumn izvedel Šuštaršič.
Žiga Turk je namreč pred dnevi (nevedoč) oddal svojo zadnjo kolumno za Siol.net in jo naslovil “sodni dan”. V njej dokaj uravnoteženo opozarja na človekovo nagnjenje k iskanju krivca za dogodke, kot so bile slovenske poplave, in raziskuje različne možne vzroke za ekstremno vreme. Kritizira tudi različne teorije, ki se trudijo pojasniti vzroke za podnebne spremembe, in izpostavlja potrebo po prilagajanju spremembam ter spodbuja inovacije in ukrepe za čistejše tehnologije.
Jedro Turkove misli je, da noben ekstrem ni dober: niti popolno zanikanje človeško povzročenih podnebnih sprememb, ki jo prakticirajo nekateri na desni, še manj pa podnebna histerija, kjer je vsak vremenski pojav brez vsakih dokazov del sodobnih rdeče-zelenih politik. Kolumna sama po sebi ni niti malo kontroverzna in nihče ne bi o njej polemiziral, če je ne bi na Siolu prilagodili po svoje in tako našli dober izgovor, da se znebijo kolumnista, ki včasih zapiše še kakšno kritiko, uperjeno proti trenutni vladi.
Uredniški poseg v tekst
Šuštaršič je namreč naredil nekaj nepojmljivega. Posegel je v sam tekst oz. najpomembnejši del teksta – naslov. Tega je spremenil tako, da je iz samega teksta prenesel stavek in kolumno za bežnega bralca naredil kot kolumno zanikovalca podnebnih sprememb (čeprav Turk eksplicitno omeni, da to ni). V naslov je namreč vtaknil stavek iz teksta, kjer Turk navaja (empirično dokazano dejstvo), da je podnebnih sprememb vedno manj. Tako je kolumna z naslovom “Sodni dan” postala kolumna z naslovom: “Človeških žrtev ekstremnega vremena je čedalje manj”, kar seveda povsem spremeni tempo kolumne za nadaljnje branje, saj bralca “pripravi” na tekst, ki v resnici sploh ne obstaja – tekst zanikovalca podnebnih sprememb. Hkrati pa je tekst opremil s slikami nedavnih poplav, s teksti, ki jih Turk ni napisal. Najbrž s tiho motivacijo, da bodo ljudje spregledali, kaj je hotel uredniški pesnik povedati s svojo pesnitvijo (beri: Turk žali trpljenje Slovencev, ki so zaradi klimatskih sprememb doživeli katastrofo).
Turka odslovil, ker ta ni “zaupal” v njegove uredniške posege v tekst
Kot dobro usklajen balet so se na Twitterju oglasili levičarski troli, ogorčeni, da urednik Mihael Šuštaršič dovoljuje objave zanikovalca klimatskih sprememb (še enkrat: brez sprememb naslova, nihče z darom funkcionalne pismenosti kolumne ne bi razumel kot zanikovanje klimatskih sprememb). Šuštaršič se je branil, da s tekstom nima nič, čeprav je očitno sam spremenil naslov. Na koncu pa vendarle povedal, da je Turka odslovil.
Turk je namreč po objavil kolumne v tvitu opozoril, da s slikami in podpisi k slikam nima nič. Šuštaršič je to razumel kot nezaupanje v njegovo delo in je priložnost hitro izkoristil za odslovitev Turka.
“Zaradi izraza nezaupanja (do mene), kot sem ga dojel v 2. tvitu (glej zgoraj), pač nimam razloga vztrajati pri sodelovanju. Vsebina kolumne nima veze. Konec koncev sem jo objavil in je še vedno objavljena,” je razložil Šuštaršič.
Potem je v pogovorih na Twitterju s svojimi ideološkimi sopotniki Šuštaršič še (povsem neprimerno za urednika) izjavil, da Turka ne rabijo za klike, ker itak ni tako zelo bran.
Dolga brada političnega obvladovanja portala Siol.net
Seveda je jasno, da Mihael Šuštaršič Turka ni odslovil “zaradi izraza nezaupanja”, ampak ker je bil moteč element v drugače vedno bolj “necenzurirani” podobi portala v državni lasti.
Da se je politika uredniško vtikala v delovanje portala, ni nobena skrivnost. Spomnimo, v času vlade Marjana Šarca je celo levičarski profesor Marko Milosavljević v poročilu Evropske komisije o vladavini prava poročal o vmešavanju premierja in njegovega državnega sekretarja Damirja Črnčeca v uredniško politiko Siola.
V času Janševe vlade je bil urednik portala Peter Jančič, ki je vodil dokaj uravnoteženo uredniško politiko, kar se je poznalo tudi v branosti, ki ni bila še nikoli večja – pod njegovim urednikovanjem se je portal spremenil v enega najbolj priljubljenih v državi, veliko pred javnim MMC-jem zavoda RTV, v raziskavi pa so bralci ravno portal Siol dojemali za najbolj “sredinskega” (bralo ga je največ bralcev z obeh političnih polov).
Po koncu parlamentarnih volitev sta Jančiču ostali še dve leti mandata, vedel pa je, da mu mandat ne bo podaljšan, saj je uprava Telekoma Slovenije neformalno zavezana željam vlade. Ni pa vedel, kaj ga v resnici čaka – potem ko je nadzorni svet Telekoma Slovenije na položaj direktorice družbe TSmedia imenoval “Golobovo” Irmo Gubanec, je sledila kar predčasna zamenjava odgovornega urednika Siol.net. Namesto Jančiča je bil na to mesto imenovan Šuštaršič.
Medijska svoboda v “Svobodi”
Res je bil portal levičarsko pristranski tudi pod prejšnjimi levimi vladami, a se še nikoli ni zgodilo, da bi spreminjali tekste kolumnistov, jih opremljali z zavajajočimi slikami in celo spreminjali naslove s t. i. miniranjem citatom (ang. quote mining), kjer se besede vzamejo izven konteksta in prenesejo v naslovnico.
Je pa to še en znak, kako brutalno bi si medijsko krajino radi podredili – od zmage pijani – “svobodnjaki”. Na RTV Slovenija je direktor nove ad hoc uprave po najbrž neustavnem zakonu postal levi aktivist, ki je obljubil rezanje glav (seveda le tistih “motečih elementov”, ki so na Kolodvorsko prišli v zadnjem letu), strateški svet za boj proti sovražnemu govoru pa je vladi napisal takšne predloge, da ji je dal carte blanche za popolno blokado vseh do vlade kritičnih medijev, kar se tiče financiranja iz javni sredstev.
Putinistična podreditev medijev
Jasno je, kakšni so nameni Golobove vlade – popolna putinistična podreditev medijev po ruskem receptu. Tudi tam je bil zdrs v avtoritarizem počasen in skoraj neopazen, začel pa se je z mediji. Leta 1999 so se lahko ruski mediji brez težav norčevali iz zapitega Borisa Jelcina. Po izvolitvi njegovega naslednika Vladmirja Putina so se norčevali tudi iz njega in njegovega togega nekarizmatičnega stila vodenja. Vsaj nekaj mesecev, dokler niso bili odstavljeni prvi uredniki. Nato pa še tisti najpogumnejši do takrat, ko so prvi novinarji pristali v zaporu. “Šale” je bilo dokončno konec, ko so začeli do vlade kritične novinarje streljati na ulici. Le šest let absolutne oblasti je bilo potrebno, da so se stvari tako spremenile. Slovenci danes svobodo medijev dojemamo enako pišmevuhovsko, kot so jo Rusi leta 2000. Če bi le vedeli, kako krhka in minljiva je …
Mitja Iršič