Ob prazniku vseh svetih se z obiskom pokopališč še posebej spomnimo vseh naših ljubih prednikov, sorodnikov, prijateljev in znancev, ki so že prestopili prag večnosti. Pa tudi vseh tistih, ki so svoje življenje žrtvovali za dobrobit domovine. Gre za vesel praznik, ki vsako leto kup poguma in tolažbe vsem tistim, ki so podali na pot Kristusovih blagrov, da morejo s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmagovati nad svojimi notranjimi kot tudi zunanjimi bridkostmi in težavami.
Praznik vseh svetnikov predstavlja veliki dan vere, upanja in ljubezni. Nikakor ne gre za dan mrtvih, kot so nas učili komunisti, ki vseskozi brezvestno častijo kulturo ubijanja razrednih sovražnikov in celo nerojenih otrok. To, kar je bilo napisano na naših koledarjih do nedavnega, je odraz obupa in brezizhodnosti. Dan mrtvih in noč čarovnic sta poganska praznika žrtvovanja nedolžnih ljudi, da bi pomirili demone, lačne človeških žrtev in krvi.
Praznik velike krščanske družine
“Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje!”, je obljubil Bog in glede na to, da je zvest, je jasno, da je 1. november dan živih. Praznik vseh svetnikov je naš skupni praznik, praznik velike krščanske družine. Danes se, kot poje Cerkev v hvalospevu, “radujemo poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti.”
Že v 4. stoletju so v vzhodni Cerkvi pričeli praznovati praznik vseh svetih mučencev. V povezavi z veliko nočjo so ga obhajali spomladi, ker so se zavedali, da k dovršitvi Kristusovega poveličanja spada tudi poveličanje njegovih udov. Proti koncu 6. stoletja so pod vplivom vzhodne cerkve praznik vseh mučencev uvedli tudi v Rimu. 13. maja leta 610 je papež Bonifacij IV. rimski tempelj Panteon posvetil Devici Mariji in vsem mučencem.
Oprijemljiv izraz je dobila misel o praznovanju vseh svetnikov (in ne več samo mučencev), ko je papež Gregor III. (731–741) pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, vsem apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Nato pa je papež Gregor IV. (827–844) praznik iz 13. maja preložil na 1. november in ukazal, naj se slovesno praznuje v vesoljni Cerkvi. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali 1. novembra, pa imamo že iz časa pred letom 800.
Število svetnikov močno naraslo
Kmalu po uvedbi praznika s strani Cerkve so se pojavili razlogi, zakaj je bil ta uveden. Število svetnikov je namreč tako naraslo, da se v bogoslužju ni bilo več mogoče spominjati prav vsakega posebej. Ob prazniku vseh svetih se spominjamo predvsem tistih neštetih nebeških izvoljencev, pri katerih na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici velike svetosti nihče ni poznal in priznal. Tudi dandanes svetniki živijo med nami, pa pogosto ne vidimo, kaj je v njih ustvarila Božja milost. Svetniki so namreč tisti ljudje, ki znajo z božjo pomočjo ohranjati in izpolnjevati božje darove, ki so jih pri krstu prejeli, v življenju delili in ohranili za večnost.
Hana Murn