Pred 70 leti je bila sprejeta Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki pa je komunistična Jugoslavija ni podpisala

Datum:

Druga svetovna vojna je pokazala nujnost sprejema mednarodnega dokumenta, v katerem bodo določene splošne človekove pravice. Zato so na zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov v Parizu 10. decembra leta 1948 sprejeli Splošno deklaracijo o človekovih pravicah.

Osrednja figura deklaracije, v kateri je zapisano, da so človekove pravice prirojene in splošne, je bil Kanadčan John Peters Humphrey. Pri pisanju listine so mu pomagali tudi Eleanor Roosevelt, Rene Cassin in drugi. Za sprejetje deklaracije je bilo 48 držav, proti ni bila nobena, toda kar nekaj se jih je pri glasovanju vzdržalo. Med vzdržanimi so bile večinoma države, ki so bile pod komunistično oblastjo, med njimi tudi Jugoslavija.

Dokumenta niso podpisale države kršiteljice
Vzdržanost so komentirali, da dokument ni dovolj obsodil dejanj fašizma in nacizma, toda razlog za nasprotovanje je možno iskati tudi drugje. Države, v katerih so bila še po vojni taborišča, so namreč vestno kršile vse človekove pravice, zato je bilo nepodpiranje dokumenta logična posledica. Dejstvo je, da so sinovi Marxove Revolucije, v želji po uresničitvi novega svetovnega reda, kršili univerzalne človekove pravice in jih kršijo še danes. V realnosti še danes prihaja do popolne zavrnite človekovih pravic vseh ljudi, ki se ne strinjajo s komunistično ideologijo, saj se za dosego Revolucije ne izbira sredstev. Do pravic so upravičeni zgolj izbrani, kar pa ni v skladu s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah.

Čeprav Splošna deklaracija o človekovih pravicah ni bila zavezujoč dokument, je postala podlaga modernega varstva človekovih pravic, iz katere je izšlo več kot 200 mednarodnih dokumentov, deklaracij, konvencij in drugih del, ki služijo prizadevanju za globalno pravičnost. Najbolj pomembna mednarodna dokumenta, ki sta se rodila iz Splošne deklaracije, sta Mednarodni pakt o političnih in državljanskih pravicah ter Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki ju morajo države upoštevati in ustreznim telesom tudi poročati o izpolnjevanju obveznosti.

Z rojstvom ljudje dobimo pravice, ki so del nas, ne glede na narodnost, versko in nacionalno pripadnost, spol, jezik ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Človekove pravice morajo biti vsem enake, saj so med seboj povezane in neodvisne. Že odvzem ene lahko negativno vpliva na druge. Nikoli se jih ne sme odvzeti, čeprav jih lahko včasih omejimo, sploh, če oseba krši določene zakone ali družbene interese. Temeljne pravice temeljijo na skupnih vrednotah, kot so: dostojanstvo, pravičnost, enakost, spoštovanje in neodvisnost. Kot posameznik se moramo zavedati, da medtem ko smo upravičeni do naših pravic, moramo spoštovati tudi pravice drugih. Toda na svetu, kakor tudi v Sloveniji, še vedno prihaja do velikih kršitev človekovih pravic, navkljub vsem deklaracijam in usmeritvam. Vladavina prava je v Sloveniji majava, zato zaupanje v delovanje sistema usiha. Krivice se dogajajo na vsakem koraku, zato se je potrebno zavedati, da so človekove pravice tudi kolektiva dobrina, ki jo moramo braniti in varovati vsi.

H. M.

Sorodno

Zadnji prispevki

Burno na razpravi o zakonu, s katerim želi SDS otroke zaščititi pred pedofilijo

Indoktrinacija LGBT je osrednji del trenutne koalicije, še posebej...

Biden ne bo prepovedal mentolovih cigaret, da ne bi užalil temnopoltih

Predsednik Joe Biden naj bi preklical načrt za prepoved...

Tudi vlada v morbidno kampanjo za smrt otrok

"Pozabljeni poplavljenci? V davkih in regulaciji utapljajoče se gospodarstvo?...