“Dr. Jože Pučnik je najpomembnejša osebnost slovenske politične zgodovine,” je ob 20. obletnici Pučnikove smrti poudaril nekdanji predsednik republike Borut Pahor in dodal, da se mu je vedno zdelo, da mu Slovenci posvečamo premajhno pozornost za njegovo mesto v našem zgodovinskem spominu. Ker Pučnik velja za očeta slovenske države, je stališče Pahorja več kot utemeljeno, a kot kaže se nekateri z resnico še vedno ne morejo sprijazniti in še naprej vidijo najpomembnejšo figuro v nekdanjem predsedniku Milanu Kučanu, ki je priznal, da mu Slovenija nikoli ni predstavljala intimne opcije.
“Ne seri ga, Borut. Bil je pomemben, poklon njegovemu spominu, a nimaš pravice postaviti ga na vrh slovenske politične zgodovine. Veliko prej tam sodita Milan Kučan in Janez Drnovšek! Ko so ti SD rekli, “hvala, kar pojdi dalje”, iščeš zavetje pri SDSu?,” je v odzivu na trditev, da je dr. Jože Pučnik najpomembnejša osebnost slovenske politične zgodovine, komentiral vidni član stranke SD in nekdanji župan Kopra Aurelio Juri.
https://t.co/IvTYE4wihu… Ne seri ga, Borut. Bil je pomemben, poklon njegovemu spominu, a nimaš pravice postaviti ga na vrh slovenske politične zgodovine. Veliko prej tam sodita Milan Kučan in Janez Drnovšek! Ko so ti SD rekli, "hvala, kar pojdi dalje", iščeš zavetje pri SDSu?
— Aurelio Juri (@AurelioJuri) January 11, 2023
Trditev Jurija le potrjuje, da je laž res nesmrtna duša komunizma. Lahko se nekdo še tako spreneveda, pa je zgodovinska resnica taka, da je Pučnik tisti, ki je s svojim delovanjem odločilno vplival na razvoj Slovenije v svobodno in odprto družbo. V večnem spominu bodo ostale tudi njegove zgodovinske besede, ki jih je izrekel na plebiscitni dan, 23. decembra 1990: “Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo!”. Čeprav je bil Pučnik v 60-ih letih zaradi svojih zapisov obsojen na zaporno kazen (najprej na devetletno, nato na dvoletno), je pri svojih stališčih vztrajal. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je namreč pričel ponovno objavljati članke v Novi reviji, preko katerih je formuliral zahteve po večstrankarskem parlamentarnem sistemu. Ko se je konec 80-ih let Pučnik vrnil v Slovenijo, je postal osrednja osebnost demokratičnega vrenja, zato se ga je enopartijski sistem ponovno lotil in zoper njega je bil znova vložen predlog za kazenski pregon. Jugoslovanski režim pa se je vendarle vdal pritiskom s strani opozicije.
Leta 1989 je Pučnik postal predsednik Demokratične opozicije Slovenije DEMOS, ki je bila zaslužna za osamosvojitev Slovenije, demokratizacijo institucij in pa pravnega sistema. Pučnika so diplomatsko zelo nepravično obravnavali, ko je s sestanka poslanskega kluba Demosa v Poljčah, 9. novembra 1990, šel na neko zborovanje in oznanil, da bomo šli Slovenci še pred božičem na plebiscit. Takratni predsednik predsedstva Milan Kučan je naslednji dan oznanilo Pučnika komentiral z besedami: “Kdo je Pučnik, da nas bo pošiljal na plebiscit?” Dejstvo pa je, da se je Demos za plebiscit odločil, ker ni bilo politične enotnosti za osamosvojitev. Ko pa so rezultati anket pokazali, da Slovenci večinsko soglašajo z idejo o plebiscitu, je Demosu na podlagi težavnih pogajanj uspelo doseči dvotretjinsko soglasje za sprejem zakona o plebiscitu, na katerem je slovenski narod jasno izrazil svojo voljo.
Mediji pa navkljub Pučnikovemu doprinosu največje zasluge za samostojno državo pripisujejo Milanu Kučanu, kateremu samostojna Slovenija nikoli ni predstavljala intimne opcije. Sicer pa, kako močno si jo je želel, najbolje ponazarja njegov mrki pogled ob razglasitvi samostojne Slovenije 25. junija 1991. Medtem ko je v parlamentu izbruhnilo veselje, se je Kučan držal kot na pogrebu. Sicer pa so bile dovolj zgovorne tudi njegove pretekle izjave, kot sta denimo: “Samostojna Slovenija bi bila najbolj črnogleda varianta … Vendar moramo narediti vse, da Jugoslavija bo (Kučan, 26. 10. 1988)”; “Naša opredelitev je nedvomno Jugoslavija. Mi razumemo in sprejemamo Jugoslavijo za svojo državo in si je ne pustimo vzet (Kučan v Beogradu, december 1989)”.
Ravno tako pa ni mogoče niti spregledati Kučanove veleizdaje, ki jo je v enem izmed svojih govorov razkril Pučnik. Spomnimo. 16. maja 1990, ko je prisegala Demosova vlada, se je začel izvajati ukaz ostanka totalitarnih oblasti za razorožitev slovenske teritorialne obrambe. Slovenija je v nekaj dneh in nočeh ostala brez 80 odstotkov orožja, ki ga je kupila sama. Ivan Oman in dr. Pučnik, oče slovenske osamosvojitve, sta razorožitev označila za veleizdajo. Čeprav je predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan trdil, da ni imel nobenih informacij o tem, se je kmalu izkazalo, da temu ni bilo tako. Najbrž ni potrebno ob vsem navedenem posebej poudarjati, da je resnično bizarno, da Aurelio Juri trdi, kako naj bi bil Kučan tisti, ki je najpomembnejša osebnost slovenske politične zgodovine.
Janša razkril, da je izvajal protidemokratične težnje
Sicer pa je zelo zgovorno, ko celo osebe s politične levice prepoznajo vlogo Pučnika. Konec koncev Pahor ni bil zgolj predsednik republike, ampak predsednik stranke SD, ki je naslednica Komunistične partije Slovenije. Celo aktualna predsednica republike Nataša Pirc Musar je povedala, da Pučnik ostaja simbol in zgled državnika. “Dr. Pučnik je bil in ostaja simbol in zgled državnika, ki se zaveda, da je za skupno prihodnost najbolj koristen pogovor s tistim, s katerim se v izhodišču najmanj strinjaš,” je ob 20. obletnici njegove smrti namreč poudarila. Ker je bil Aurelio Juri nekoč vplivna figura bivšega režima seveda ne čudi, zakaj sam vloge Pučnika ni sposoben priznati. V času slovenske osamosvojitve je namreč izvajal protidemokratične težnje, saj je kot vsi komunisti nasprotoval dejanjem slovenske osamosvojitvene vlade.
“Nekaj dejstev o protiosamosvojitvenem početju Aurelija Jurija,” je namreč pisne dokaze s slovensko javnostjo na svojih omrežjih pred leti delil predsednik Slovenske demokratske stranke Janez Janša. Na njih lahko vidimo dokumente, ki dolgoletnega lokalnega vladarja Kopra predstavljajo v negativni vlogi v času slovenske osamosvojitve. V enem izmed pisem slovenski vladi je za vojno okrivil kar osamosvojitveno Demosovo vlado: “Bolj kot očitno je, torej, da je pri osamosvojitvenih potezah vlada napačno ali površno ocenila posledice in znašli smo se v vojni.” Juri je nekaj dni kasneje napisal prijazno pismo agresorju na Slovenijo, poveljniku 13. korpusa generalu Marjanu Čadu, zaradi treh smrtnih žrtev na Škofijah.
Nekaj dejstev o proti osamosvojitvenem početju Aurelija Jurija #izdajalec pic.twitter.com/ptD2Nq3gUa
— Janez Janša (@JJansaSDS) January 2, 2020
Juri je torej res zadnji, ki bi se lahko spravljal na vlogo Pučnika. Je pa žalostno, da Pučnik navkljub temu, da je najbolj zaslužen, da sploh samostojno državo imamo, ni bil deležen pogreba z vojaškimi častmi. Janša je namreč na včerajšnjem shodu v poklon očetu slovenske države poudaril, da takšnega pokopa ni dovolila tedanja vlada. Z veliko muko so sploh dosegli vsaj žalno sejo. Spomnil pa je tudi, da je tedaj eden od poslancev tedaj vladajoče LDS dejal: “No, pa imejte ta cirkus danes, čez 20 let nihče več ne bo vedel, kdo je bil dr. Jože Pučnik.” No, kot lahko vidimo, danes marsikdo ne ve več, kaj je bila LDS, ve pa se, kdo je Pučnik. In to kot kaže marsikoga boli. Je pa žalostno, da živimo v družbi, kjer se z vojaško častjo pokopa šefa Udbe, ki je človekove pravice kršila, in se slavi tiste, ki so si želeli še naprej živeti v Jugoslaviji, ker pač Slovenija ni bila njihova najbolj intimna opcija. Narobe svet, a prej ali slej resnica zmaga.
Sara Kovač