Radio London je svoje oddajanje namenil javnim šolam v državni in zasebni lasti. Avtor prispevka, bloger in podjetnik, ki mu je uspelo v Londonu, Tomaž Štih, pravi, da smo, ko smo v Sloveniji pred leti uvajali zahodne prakse, posvojili mnogo visoko zvenečih besed, pozabili pa spremeniti svoje vedenje. Marsikaj smo takrat razglasili za javno, pod povrhnjico pa je v resnici ostalo državno. Zato ni čudno, da pojem javno še vedno mnogi razumejo zgolj kot sopomenko za državno lastništvo, politično obvladovanje, neučinkovitost, zbirokratiziranost.
“Ta sovjetska definicija javnega ni primerna za sodobne razmisleke – v letu 2017 javna šola pomeni šolo, ki jo izvaja javni šolski program, kdo je lastnik šole, pri tem ni bistveno. Naš skupni cilj namreč ni, da smo nekakšni kolektivni lastniki šol, ampak da izobrazimo mlade. Kot davkoplačevalce nas zanima nakup najboljšega šolsko-vzgojnega paketa na trgu. Če javna šola v zasebni lasti ponudi boljše pogoje od javne šole v državni lasti, bi morala biti celo obveza administracije, da kupi tisto različico, ki je za davkoplačevalce ugodnejša,” opozarja Radio London.
“Namesto da bi država šolanje izvajala, naj ga financira, izvajanje pa prepusti najboljšemu ponudniku”
Po mnenju inteligence iz tujine Štrukljevi sindikalisti ne bi smeli imeti pri izvajanju izobraževanja nobenih privilegijev pred tekmeci – enako velja za javne šole v državni lasti. Izločati javne šole v zasebni lasti iz te tekme z neenakimi modeli financiranja otrok je nepremišljeno, vodi k manj konkurence in k razvajenosti privilegiranih uradniških nastavljencev. Zato poudarjajo, da potrebujemo zasuk v razmišljanju. “Od vere, da moramo za vsako ceno ubraniti poslednji sovjetski model državnega šolstva v Evropi, do spoznanja, da moramo v resnici težiti k čim boljšemu izplenu davkov, ki jih v izobraževanje vlagamo. Namesto da se sprašujemo, ali potrebujemo javne šole v zasebni lasti, začnimo razmišljati o tem, kje so sploh še potrebne šole v državni lasti.”
Doroteja Šoštarič