Tržni inšpektorat je poslal nekaterim šolam obvestilo, da z organizacijo šolskih tržnic kršijo zakonodajo, saj bi morale šole za vsak prodan izdelek izdati račun. Finančna uprava pa priporoča pobiranje prostovoljnih prispevkov. “Na ta način učimo otroke beračenja,” na predlog o pobiranju prostovoljnih prispevkov odgovarja dolgoletni ravnatelj Osnovne šole Prule Dušan Merc.
Po novem Zakonu o davku na dodano vrednost in uvedbi davčnih blagajn bi za vsak prodan izdelek moral biti izdan račun, potrjen s strani davčne uprave. Večina ravnateljev slovenskih šol je nad temi opozorili tržnega inšpektorata že izrazila ogorčenje.
Šole organizirajo tržnice, sejme oziroma bazarje predvsem v decembrskem času ali pa z namenom prodaje rabljenih učbenikov.
Otroci izdelke ustvarijo in nato prodajo. To je najbolj normalna stvar na svetu.
Kot pojasnjuje Dušan Merc, ravnatelj OŠ Prule, je na njihovi šoli izdelava in prodaja izdelkov koncept, ki otroke uči celostne ekonomije. “Otroke moramo naučiti celoten proces in za to dobijo denar. Začetno investicijo 2 evra na učenca posodimo razredu oziroma šolski razredni skupnosti. Učenci morajo svojo idejo izoblikovati, ustvariti projekcijo, izdelati izdelek in na koncu ga prodajo. To je najbolj normalna stvar na svetu,” idejo prodaje izdelkov na šolskem bazarju pojasnjuje Merc.
Učenci morajo po prodaji izdelkov 20 evrov vrniti v šolski sklad, preostanek od prodanega denarja pa ostane v razredni skupnosti. Tukaj proces preide na novo raven, saj morajo potem oni v razrednih skupnostih razpravljati, kaj bodo s tem denarjem, ki so ga zaslužili, naredili. “Razredna skupnost razpolaga s tem denarjem, zato se morajo v naslednji fazi dogovoriti, kaj bodo z njim – ali bodo šli v kino, na pico ali na končni izlet. To je cela ekonomija,” še dodaja Merc.
FURS priporoča prostovoljne prispevke, ravnatelj učencev ne želi učiti beračenja
Finačna uprava zato šolam svetuje, naj za izdelke otrok pobirajo prostovoljne prispevke. “V tem primeru računa ni treba izdati in ga tudi ne davčno potrditi. V nasprotnem primeru, če se za izdelke določi cena, pa je potrebno izdati račun,” so zapisali po poročanju STA.
“Alternative? Ne, to pa ne. Alternativa so prostovoljni prispevki, ampak na ta način otroke učimo beračenja. Tega ne želim. Denar je denar,” je svoj pogled na ponujene alternative finančne uprave odgovoril Merc. Dodal je še, da razume in podpira delo inšpekcijskih služb, vendar meni, da bi morali biti pri svojem delu bolj natančni morda kje drugje.
Prodaja izdelkov na otroškem bazarju je pridobitna dejavnost
Kot so pojasnili na tržnem inšpektoratu, je glavna težava šolskih tržnic ta, da so posamezni izdelki označeni s ceno, kar pomeni, da gre za pridobitno dejavnost, pojasnjuje tržna inšpektorica Andrejka Grlić.
Z ministrstva za finance pa podajajo pojasnilo: “Pri prodaji izdelkov gre tako za opravljanje dejavnosti prodaje, v zvezi s katero skladno s predpisi, ki urejajo davek na dodano vrednost, nastane obveznost izdaje računa. Če gre pri plačilu za nakup teh izdelkov za plačilo v gotovini, v zvezi s temi računi nastane tudi obveznost davčne potrditve v skladu s predpisi, ki urejajo davčno potrjevanje računov,” so zapisali.
Anja Dangubič