“To so pravi obrazi sovraštva,” pravi Boris Tomašič, televizijski voditelj in direktor založbe Nova obzorja, ki je izdala 4. številko posebne izdaje revije Demokracija – Demokracija magazin. V njej je na 76 straneh več kot 600 do desnice sovražnih izjav in zapisov, z imeni in priimki razkrivamo več kot 300 levičarskih aktivistov, ki širijo nestrpnost do drugače mislečih.
Še preden je številka izšla, je bila za potrebe prodajne promocije objavljena samo naslovnica, na kateri je 100 znanih in manj znanih levičarjev ter anonimnežev, ki širijo nestrpnost do desnice. “Oseb je veliko več, na simbolični naslovnici so le nekatere,” pravi Jože Biščak, urednik magazina, ki ima tokrat glavni naslov: Obrazi nestrpnosti – katalog levičarskega sovraštva.
Grožnje s smrtjo
Medijski mainstream je v javnosti ustvaril splošno mnenje, da je desnica tista, ki širi sovraštvo in nestrpnost. Resnica je prav nasprotna. Levica je ustvarila pravo vojsko anonimnežev, ki na družbenih omrežjih napadajo vse, ki zagovarjajo konservativni svetovni nazor in tradicionalne vrednote. Priljubljena tarča njihove sovražnosti, blatenja in smešenja je Katoliška cerkev. Vernike (kristjane), ki ne podpirajo levičarskih politik, zmerjajo s katolibani in klerofašisti. Prav tako zagovarjajo sramotne povojne poboje, saj so po njihovem mnenju komunisti še “premalo domobrancev pometali v jame” in da bodo, ko bo prišel čas, “to napako popravili”. Levičarji torej sploh ne skrivajo groženj s smrtjo desničarjem.
Takoj po objavi izida magazina so s smrtjo že zagrozili Borisu Tomašiču. Grožnjo je objavil na družbenem omrežju X (prej Twitter) in zapisal, da je dobil sporočilo na mobilni telefon, v katerem je pisalo, da si zasluži “eno krepko na gobec ali pa strel v srce”. Tomašič je grožnjo prijavil policiji. Ali bodo organi pregona ukrepali in bo pošiljatelj kaznovan, bomo videli, znan pa je primer izpred let, ki je pokazal, da grožnjam konservativnim novinarjem sploh ne jemljejo resno. Anonimnež z vzdevkom Matija Zakladnik je na družbenem omrežju Facebook novinarju Demokracije Gašperju Blažiču grozil, da ga bo lastnoročno nataknil na kol. “Da ne bo nepripravljen in bo piskal, da ni vedel,” je zapisal in dodal, da bo tisto, kar se je zgodilo v Parizu (muslimanski teroristični napad na satirični časopis Charlie Hebdo, v katerem je bilo ubitih 12 ljudi), “pravi otroški vrtec” v primerjavi s tem, kar se bo zgodilo “janšističnim govnačem”. Za tožilko grožnja ni bila dovolj resna, organi pregona so odgovorili nekako v slogu, da Matije Zakladnika ne najdejo v popisu prebivalstva.
Levičarji v ogledalu
Izdajatelji Demokracija magazina smo se zato odločili, da levičarski nestrpnosti nastavimo ogledalo. “Objavili smo več sto zapisov na družbenih omrežjih, izjav za televizijo, uličnih grafitov in tudi novinarskih člankov, ki so ne samo žaljivi do drugih, ampak pomenijo tudi resne grožnje,” pravi Biščak in doda: “Zapisi so objavljeni v izvirni, nespremenjeni in nelektorirani obliki z vsemi vulgarnimi, prostaškimi in za človeka nedostojnimi izrazi. Očitno jih je to zmotilo, da zdaj vesoljna Slovenija vidi, kdo je pravzaprav tisti, ki širi sovraštvo. In tega je na levici nekajkrat več kot na desnici. Upam, da se bo javno mnenje zdaj spremenilo.”
Pri nekaterih anonimnežih na družbenih omrežjih se po slogu pisanja in načinu objave hitro prepozna, da imajo več vzdevkov in profilov (veliko je javnih uslužbencev, levičarskih novinarjev in celo politikov), drugi se pri svojem razširjanju sovraštva do konservativnosti ne skrivajo več, saj vedo, da se jim ne bo nič zgodilo in da pravila zanje ne veljajo. “Vsi ti menijo, da imajo monopol nad resnico, da je njihovo mnenje nad drugimi, da lahko razsojajo ne samo o stališčih, ampak tudi o življenju in smrti drugih,” je prepričan Biščak.
Levičarska sovražna retorika
Najhuje je, da tovrstni nestrpneži uživajo glasno (ali samo tiho) podporo medijskega mainstreama. To niso več mediji, ampak propagandna trobila progresivizma. “Ne glede na ideološki predznak bi morali biti mediji ogledalo realnosti. To pomeni, da brez olepševanja poročajo o stvareh in dogodkih; z jezikom resničnosti in rabo besed, ki so dejansko to, kar pomenijo. Če tega ni, mediji niso več ogledalo, ampak filmsko platno, pred katerim sedi javnost,” še meni Biščak in dodaja, da na platno projicirajo svojo resničnost. Ta po njihovem je, da je desnica napadalna, sovražna in nestrpna, levica pa miroljubna, spravljiva in spoštljiva.
Kakorkoli. Demokracija magazin je v celoti posvečen levičarski sovražni retoriki. Preiskovalni novinarji so izbrskali najbolj sovražne, nestrpne in vulgarne izjave in zapise levičarjev in njihovih aktivistov. Svoj pogled na levičarsko sovraštvo pa v reviji razkrivata tudi znani uporabnik omrežja X Tomaž Štih in španski preiskovalni novinar Álvaro Peñas.
Janja Strah