Kot smo že poročali, se je Ministrstvo za pravosodje znašlo sredi afere, ki bi lahko davkoplačevalce stala kar šest milijonov evrov. Kriminalisti Nacionalnega urada so namreč začeli s preiskovanjem sumljivega preplačila stavbe na Litijski cesti v Ljubljani. Ministrstvo je za stavbo odštelo 7,7 milijona evrov, prejšnji lastnik pa je za stavbo odštel 6 milijonov manj.
Ministrstvo za pravosodje na čelu z Dominiko Švarc Pipan se izgovarja na sodno cenilko, ki naj bi stavbo pač tako ovrednotila, pri tem je ministrica premogla dovolj cinizma, da se je v Tarči celo “zahvalila” preiskovalnim novinarjem, da so odkrili razliko v ceni, kot da se nje to ne tiče.
Ministrstvo ni naročilo lastnega cenilca
Čudi sicer, da ministrstvo ni naročilo lastnega cenilca stavbe, temveč je zaupalo kar oceni cenilke kupca, za katero se po standardih javne uprave seveda šteje, da ne ustreza načelu objektivne nepristranskosti – kjer je pomemben tudi videz nepristranskosti, ne le dejanska nepristranskost. Že dejanska nepristranskost pa je pri cenilcu prodajalca močno vprašljiva.
Cenilka, ki je ocenjevala tudi Trento
Zanimiva podrobnost je, da je bila cenilka, ki jo je najel Vežnaver, Breda Zorko – ta je kar dvakrat cenila stavbo in jo na koncu brez prave utemeljitve podražila za več kot 5 milijonov evrov ter jo “povečala” za 2.000 m2.
Še bolj zanimivo je, da gre za isto cenilko, ki je v primeru Trenta, kjer prvaka opozicije Janeza Janšo že desetletja neuspešno preganjajo za goljufijo, ocenila vrednost parcele na zgolj 17.000 evrov, torej na manj, kot je bila ob nakupu – njeno pričanje pa je kronski dokaz tožilstva v tistem primeru.
Primer je ironičen tudi zato, ker so jo v Tarči povezovali s SDS, češ da gre za zarotniško akcijo največje stranke v opoziciji proti koalicijski SD, čeprav je očitno, da je v primeru Trenta delovala na videz skoraj zarotniško proti predsedniku SDS. Zato je vsakršna obtožba sodelovanja med cenilko in stranko SDS seveda smešna.
Janša izpostavil hinavščino – gre v resnici za cenilko, ki deluje po naročilu SD?
Kot smo že pisali, je hinavščino zadeve na socialnem omrežju X izpostavil sam Janez Janša, kjer je izpostavil oba primera, prvega, kjer je zasebnik (Vežnavar) kupil poslovno stavbo za 1.7 milijona €, le tri leta kasneje pa jo je prodal Ministrstvu za pravosodje za 7.7 milijonov evrov, ministrstvo je torej preplačalo 6 milijonov evrov, za ministrico pa to ni nič posebnega, češ da gre za trg. V drugem primeru pa zasebnik leta 1992 od zasebnika kupi posestvo v Trenti za 45.000 takratnih nemških mark, 13 let kasneje ga proda zasebnemu podjetju za 3-kratnik nakupne cene oz. 120.000 evrov. Vmes SLO vstopi v EU, cene nepremičnin na trgu v tem delu države zrastejo za najmanj štirikrat.
Kot izpostavlja Janša, naj bi se v prvem primeru v stavbo celo naselila sodna veja oblasti (ki bi morala takšne anomalije preganjati). V drugem primeru pa ista sodna veja že 15 let preganja zasebnika (Janšo), češ da je prodal predrago, izvaja sodno preiskavo, sprejema prazne obtožnice ter skupaj s tožilstvom zavlačuje postopek. MSM napišejo nekaj 100 obtožujočih prispevkov, vmes pa Ministrstvo za pravosodje še nezakonito vzame licenco sodnemu cenilcu, ki ga določi preiskovalna sodnica sama in ki v nasprotju s “pričakovanji” realno oceni vrednost posestva v času prodaje.
Cenilka za posebne naloge?
Zdaj smo torej izvedeli, da je ista cenilka z nerazumljivo nizko oceno koče v Trenti škodovala predsedniku opozicije in z nerazumljivo visoko ceno stavbe, ki naj bi se prodala ministrstvu za pravosodje, skoraj poskrbela za 6-milijonski rop davkoplačevalskega denarja. Je torej moč sklepati, da gre v obeh primerih za dogovorjeno prirejanje ocenjene cene? Kaj bo porekel NPU? Kaj bo poreklo ministrstvo za pravosodje, ki je odgovorno za organe, ki takšne nepravilnosti preganjajo, zdaj pa je skoraj tudi samo nasedlo takšni goljufiji?
Postavlja se veliko vprašanj o kolaboraciji cenilke s prodajalcem kot tudi s kupcem.
M. I.