Sveti trije kralji so letos minili v politično napetem ozračju. Vseeno pa je marsikoga bolj kot vpad podpornikov ameriškega predsednika Donalda Trumpa, med katere so se infiltrirali člani Antifa in BLM, presenetilo licemerje levice. V Sloveniji, v ZDA, po svetu.
Vsa levica, ki je še pred nekaj meseci gromko podpirala rasne nemire v Ameriki, stopnjevanje nasilja in pozivov k ubojem na protivladnih protestih v Sloveniji, je čez noč obrnila ploščo. Pripadniki levice so padali drug čez drugega v svojem hitenju, da bi obsodili vpad na Kapitol, nato pa pozivali k cenzuri, utišanju, pregonu in izobčenju iz družbe vseh, ki so povezani z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom.
To nas privede do pojma represivne tolerance, ki ga je v istoimenskem eseju v knjigi “A Critique of Pure Tolerance”, objavljeni leta 1965, razdelal predstavnik Frankfurtske šole filozof Herbert Marcuse. Esej vsekakor priporočam v branje, za naše potrebe pa bo zadostovala strnitev Alexandra Macrisa, ki je ironično že podlegla cenzuri. Macris je Marcusejevo idejo strnil nekako takole:
“Tolerira se lahko samo resnica. Levičarstvo je objektivno resnično, in kar ni levičarstvo, ni resnično. Potemtakem se lahko tolerira samo levičarstvo. Kdor se ne strinja s tem, je bil indoktriniran. Če se večina ne strinja, to pomeni, da je večina ljudi indoktrinirana. Ker je večina ljudi indoktrinirana, morajo levičarji razbiti indoktrinacijo, da bi indoktrinirani dojeli resnico levičarstva. Da bi razbili indoktrinacijo, morajo levičarji promovirati leve ideje in zatirati desne. Napredovanje leve misli je mogoče s spreminjanjem ‘utemeljenih univerzumov pomena’ in z aktivno predstavitvijo ‘informacij, ki se nagibajo v nasprotno smer’, kot sta na primer politična korektnost in propaganda. Zatiranje desne misli je doseženo z odvzemom svobode govora, tiska in zbiranja vsem, ki se ne strinjajo z levičarji o vprašanjih rase, spola, vere …, z npr. celovito odstranitvijo s platforme. Če je nujno odstraniti te pravice, morajo levičarji operirati na stopnji, kjer njihova dejanja nehajo biti nenasilna in prerastejo v revolucionarno nasilje. Levičarjev, ki potrebujejo revolucionarno nasilje, ne smejo obsojati katerikoli levičarji.“
Brez milosti za sredince in desne
Gre za poenostavitev, a zajeto je bistvo. Ni milosti za drugače misleče. Ni milosti za desne. Ni milosti za sredince. Kako daleč desno niti ni pomembno, če ste desno od njih, ste že preveč. Vse čaka ista usoda. Rešitev, kakor je pisal Marcuse, “bi znala zahtevati na videz nedemokratična sredstva“. To je ta karakteristična toleranca levičarjev do drugače mislečih. Za Marcuseja celotno pofašistično obdobje predstavlja eno jasno in stalno nevarnost. “Resnična osvoboditev terja zato odpravo tolerance, preden pride do dejanj: na stopnji komunikacije v besedi, tisku in sliki. Tako skrajna ukinitev pravice svobode govora in zborovanja je upravičena le tedaj, kadar je celotna družba v skrajni nevarnosti. Trdim, da se je naša družba znašla v takšnem obsedenem stanju in da je takšno stanje postalo normalno.”[1]
Drugače rečeno, stanje nevarnosti je postalo nova normalnost in kot tako je treba napadati desnico na vsakem koraku. Ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg je nedavno v svoji obrazložitvi, zakaj je bilo treba utišati ameriškega predsednika, uporabil isto argumentacijo kot Marcuse. Ni naključij, samo vzorci. In tako Marcuse kot vsi njegovi duhovni nasledniki so sveto prepričani, da to počnejo za naše dobro, da bi zavarovali svobodo misli. “Od vseh tiranij je najbolj opresivna tista, ki misli, da deluje v dobro svojih žrtev. Bolje je živeti pod roparskimi baroni kot pod vsemogočnimi moralnimi vtikljivci. Krutost roparskega barona lahko včasih pojenja, pogoltnost je lahko potešena; tisti pa, ki nas trpinčijo za naše lastno dobro, bodo to s čisto vestjo počeli v nedogled,” je v “God in the Dock: Essays on Theology” svaril C. S. Lewis.
Represivna toleranca je samo politično korekten izraz za tiranijo enoumja, ki jo je levica brez milosti pripravljena izvajati nad vsakim, ki odstopa. V obdobju po fašizmu je zaradi manka črnosrajčnikov, ki bi paradirali kot goske z butarami na ramah, fašist vsak, ki se ne strinja z levičarjem. In zato ga je treba preganjati. Za njegovo dobro.
Ivan Šokić
[1] Marcuse, Herbert, Lukšič, Igor (1994). Represivna toleranca. Časopis za kritiko znanosti, letnik 22, številka 164/165, str. 97−118. from http://www.dlib.si
URN:NBN:SI:doc-65UM7ZWS