Sizifova prizadevanja držav Evropske unije, da podprejo svoje slabo opremljene obrambne sile, so razkrila, da njihova vojaška industrija nima zadostnih zmogljivosti za odziv na morebitne ruske grožnje. Nezavidljive razmere pestijo tudi Slovensko vojsko, za kar je soodgovorna levica oziroma Levica. Spomnimo se srditega upora proti nakupu različnih kosov vojaške opreme.
Vojna v Ukrajini je brutalno razgalila resnico – da mir ni samoumeven. Razvajeni tovarišiji iz Delavsko-punkerske univerze in skrajne Levice, rojeni desetletja po 2. svetovni vojni, to pač ni razumljivo. Drugega kot mir, udobje in izobilje v življenju verjetno ni izkusila (živijo kot “bubreki v loju”: razkošne limuzine, “službena potovanja” v daljne dežele itd., nekateri pa nimajo niti za kruh … P. S. In to naj bi bili predstavniki delavskega ljudstva, zatiranih itd. ?!). Za varnost države se jim “fučka”. Zanjo jim je mar toliko kot za lanski sneg. Tako očitno bo, dokler bodo zaprti v mehurčku lastnega udobja, razkošja, dokler ne bo boleče streznitve. Le kaj bi jim povedali lačni, razcapani in premraženi partizanski borci, ki jih sami tako visoko cenijo …? In res je, dokler smo pod okriljem zveze Nato, nam ni treba prekomerno skrbeti. Tudi če bi izstopili (kar si Levica želi), bi bili k sreči še vedno obdani z Natovimi članicami z izjemo Avstrije.
Prav ukrajinska kriza pa je tista, ki nas vabi k poglobljenemu, zdravorazumskemu razmisleku … Kaj če se zgodijo tektonske spremembe znotraj zavezništva …? Slovenci so zavezanost kolektivni obrambi (v Natu) že pred leti potrdili na posvetovalnem referendumu. Skupinska obramba pa prinaša tudi dolžnosti, ne le bonitete. Za dobrini, kot sta mir in stabilnost, je treba tudi kaj prispevati. Gre za skupno dobro celotnega zavezništva. Posamezni politiki in predstavniki civilne družbe pa bi logiko parazitiranja na tuj račun prenašali na evropsko in svetovno raven. Posledično prihaja do tehnične podhranjenosti Slovenske vojske (mimogrede: vojaško tehniko je mogoče učinkovito uporabiti tudi v primeru naravnih nesreč itd.). Spomnimo se histerije ob nakupu transportnega letala in oklepnikov Oshkosh, da o Boxerjih niti ne govorimo. Premier Robert Golob in Marjan Šarec sta zaradi všečnosti pokleknila pred stranko, ki bi (po številu poslanskih mest) v koaliciji morala imeti zadnjo besedo, zlasti ko gre za varnost države.
V spomin in opomin: vojna je okrutna zadeva, ki najranljivejšim ne prizanaša!
Gre pa za veliko povpraševanje. Vse od izbruha vojne na evropskem vzhodu so se države EU zavezale, da bodo porabile več kot 230 milijard evrov za posodobitev svojih arzenalov. Razlog za trenutno visoko povpraševanje pa ne gre iskati zgolj v strahu pred ruskim maščevanjem. Močnejše evropske države si vse bolj prizadevajo, da se pri obrambi meja ne bi več zanašale na ameriško vojsko ali močno obrambno industrijo ZDA. Nedavna ruska mobilizacija, jedrske grožnje in domnevne sabotaže plinovodov so ta prizadevanja le še okrepile. Američani Evropejcem svetujejo, da vlagajo v lastne obrambne sisteme in razvijajo lastne strategije.
Domen Mezeg