Včasih se lahko v naši ljubi Sloveniji upravičeno vprašamo, kako velik mora biti nek škandal, da mu bodo naš politični vrh in druge pristojne službe posvetile vsaj nekaj pozornosti. Ravno to se namreč dogaja v primeru spornih iranskih poslov v NLB. Gre za škandal mednarodnih razsežnosti, v katerega je vpletenih več vidnih slovenskih predstavnikov, ki še vedno vlečejo pomembne niti slovenske družbe. A zdi se, da to še ni dovolj, da bi se vsi pristojni intenzivno ukvarjali z razkrivanjem vpletenih in tudi kaznovanjem le teh.
Na seji državnega zbora bodo za delno zaprtimi vrati v petek le obravnavali poročilo v zadevi #IranNLBgate. Ugotovitve v izredno zahtevni in obširni vsebini bosta predstavila dr. Anže Logar, ki vodi preiskovalno komisijo, in mag. Branko Grims, ki vodi Komisijo za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb. Kot smo že pisali, bosta imela na voljo za predstavitev zgolj 15 minut, kar se verjetno nekomu, ki ga je strah ali nekaj skriva, zdi povsem dovolj, da ne bi bilo razkritega preveč.
#IranNLBgate: Ali in koliko šteje poznanstvo z Milanom Kučanom?
Na katere račune se je stekal v NLB oprani denar, kdo v Sloveniji je imel koristi?
#IranNLBgate: Kdo so bili neposredni izvajalci pranja denarja v NLB?
[EKSKLUZIVNO] Razkrivamo: Leva politična elita je leta 2009 vedela za pranje denarja v NLB!
Pa poglejmo, kako je mogoče v 15 minut stisniti naslednja dejstva, ki so curljala v javnost vse od junija letos.
Ko Iranec pride v slovensko banko
Gre za umazano zgodbo, ki se je odvijala v letih 2009 in 2010, ko je bilo prek Slovenije oz. konkretno prek banke NLB opranih za kar milijardo ameriških dolarjev. Prva rdeča luč, na katero moramo opozoriti na tem mestu je, da je bil denar nakazan iz banke v Teheranu, ki jo je Svet EU uvrstil na črno listo.
Glavni akter je iranski in hkrati britanski državljan Iraj Farrokhzadeh, ki je račun pri NLB odprl decembra 2008, prek NLB pa so poslovala tri njegova podjetja. Tuje banke, kot je na primer švicarska UBS, so sicer Farrokhzadehu in njegovim sodelavcem leta 2008 zaradi sumljivih transakcij zaprli transakcijski račun, takoj za tem pa so Iranci račune odprli pri NLB. Preveril jih v NLB ni nihče.
Spomnimo pa, da je denar šel naprej na več kot devet tisoč računov v ZDA, Nemčiji, Italiji in drugod po Evropi in svetu, plačila z računov pri NLB pa so šla tudi dvema podjetjema v Sloveniji, in sicer Acroniju in MLM.
Kdo je vedel?
Za nenavadno dogajanje v NLB je vedela Banka Slovenije, sklep o prepovedi poslovanja z Iranci pa je izdala šele 14. 12. 2010. Da je mera polna, sledi še zamik pri izpolnitvi te prepovedi, za katerega je NLB potrebovala celih devet dni, in sicer 23. 12. 2010. No, takrat je slavni Iranec že posloval prek ruskih bank.
Za pralnico denarja je vedela tudi Sova, saj je podatke o teh iranskih podjetnikih, kmalu po tem, ko so pri nas odprli račun, iskala tudi francoska tajna služba. Ukrepali niso.
Vedeli so tudi znotraj banke. Opozorila znotraj banke o pranju denarja so se namreč pojavila že zelo zgodaj v letu 2009, vendar je bila direktorica Sektorja za plačilni promet s tujino v NLB Alenka Korče tista, ki je govorila, da pri tem ni nič spornega. Neposredna navodila okrog vseh poslov Farrokhzadehovih podjetij je dajal Sandi Pibernik, vodja oddelka za poslovanje s tujino v NLB. Plačila so se izvajala vsak dan med 14. in 15. uro, dnevno je bilo od 40 do 50 nakazil na različne račune po svetu. Bankirji pa so kršili tudi interna pravila. Nakazila so namreč namenoma ponarejali, kajti dobivali so jih Jaka Racman, Miki Miška in Skopušnik. Več nakazil je bilo namenjenih tudi za večmilijonske nakupe fitnes opreme in podobno.
Kriminalistična policija je bila o celotni zadevi obveščena, ko je bila zgodba že končana.
Kaj pa politični vrh?
Predvsem skrb vzbujajoče je dejstvo, da takratni politični vrh molči. Takratni predsednik vlade Borut Pahor, predsednik države Danilo Türk, potem pa so tu še ministri France Križanič, Katarina Kresal in Aleš Zalar. Vsi naj bi bili podrobno obveščeni o primeru, a se očitno še kako radi držijo reka: “Molk je zlato.”
Ko se perejo tako veliko količine denarja, je namreč povsem mogoče, da se tu in tam kakšen evro založi ali pa pade v kakšen drugi žep.
Opisano je zgolj nekaj drobtinic ali če hočete, gre zgolj za osnovne informacije o zadevi, bolj kompleksnih niti ni naštetih. Kdo je pripeljal gospoda “Iranca” v Slovenijo, kdo je še vpleten, zakaj ni nihče ukrepal, kdo je še imel koristi, kdo bo odgovarjal, ali bo sploh kdo odgovarjal, kako je mogoče, da je do tega sploh prišlo? No, to zadnje je bolj vprašanje, ki si ga v zadnjem času v naši državi pogosto zastavljamo, hkrati pa niti ne pričakujemo več odgovora.
15 minut bo pa ja dovolj, da se predstavi kompleksno poročilo o tej zadevi. Mar ne?
B. O.