fbpx

Pozor! Svet za preganjanje drugače mislečih

Foto: STA/osebni arhiv

Vsi ljudje imamo v sebi globoko notranjo, torej nezavedno tendenco, da bi preglasili drugače misleče ali jih celo prisilili, da bi mislili tako kot mi. Zato ker smo kot otroci odraslim zavidali odraslost in moč ter sposobnost preglasiti nas, takratne male otročičke, imamo sedaj v odraslosti sadistične tendence, da bi utišali drugače misleče.

Vendar funkcionalno odrasli ljudje, ki imamo sposobnost (postkonvencionalnega) moralnega razsojanja, vemo, da morajo tudi drugače misleči ljudje izraziti svoje drug(ačn)o mnenje. No, levi novodobni slovenski neototalitarizem tega čuta za moralno razsojanje nima. Poenotenje, da ne rečem poneumljanje ljudi se skozi nacionalne medije in paradržavne inštitucije dogaja iz dneva v dan. Če kdo misli drugače, kot mu je družbeno (in levo politično) zaukazano, je izžvižgan, diskreditiran – označi se ga za sovražno govorečega.

Svet za sovražni govor ali za preganjanje drugače mislečih?
Že decembra 2014 so se militantno-enoumni levičarji na krilih FDV-jevskih feministk in njihovih LeGeBiTrovskih pajdašev preko Mirovnega inštituta odločili ustanoviti 9-članski Svet za odkrivanje sovražnega govora, torej institucionalizirano preganjanje drugače/kritično mislečih. Svetu je takrat predsedovala znana levičarka Nataša Pirc Musar. In že takratni Svet me je, na krilih feminizma podpihnjenega z LeGeBiTrovci, našel in me razglasil za sovražno govorečega.

Javna razprava ukinjena
Glede na to, da (mi) je bila onemogočena javna oziroma parlamentarna razprava pri noveliranju ZZZDR (čemur je sledil referendum), sem pač v 140 znakih takrat twittnil: “Pedofili vseh dežel, združite se in pridite v SLO. Tukaj vam “človekove pravice” (kot manjšini) ne bodo kratene. Pri nas so norosti uzakonjene.” Vedeti je treba, da so takrat, s trikom in mimo vseh demokratični standardov, ukinili javno razpravo na temo enačenja oziroma ukinjanja spolov, redefiniranja družine in posvajanja otrok v istospolne partnerske skupnosti.

Več kot s satiričnim twittom pač nisem mogel javno izraziti svojega nestrinjanja. In inkvizicijski Svet me je takrat “na križ pribil” in me “linčal”. Medtem ko je “njihov” (levi) Žižek militantno pozival k »pobijanju novinarjev«, pa je bil s strani tega istega Sveta kar toleriran.

Prostitutke ali enostransko poročanje
Nova zasedba Sveta je sedaj ponovila isto formulo, torej naredila isto napako. Janšev twitt o “prostituiranju (dveh) novinark” je bil označen kot sovražni govor, medtem je novinarjem nacionalne RTV SLO – predvsem omenjenima dvema novinarkama – dovoljeno enoumno in pristransko poročati o stvareh, ki imajo tudi opozicijsko plat resnice. Enim je torej dovoljeno (domala) vse, drugim (čisto) nič. Če drugače misleči spregovorimo, se nas poskuša inkvizicijsko utišati – od decembra 2014 tudi institucionalizirano. Tudi osnutki Zakona o medijih so bili sprva takšni, da bi se vzpostavila še bolj rigorozna institucionalizirana cenzura do drugače/kritično mislečih.

Pranje možganov na Filozofski fakulteti
Nedavna kolumna, v kateri sem kritiziral enoumno obeleževanje 30-letnice smrti militantne feministke/lezbijke Simone de Beauvoir, ki ga je na (osebno) pobudo Eve D. Bahovec – brez opozicijske kritike –  organiziral Oddelek za filozofijo (FF), je bila prepoznana kot sovražni (in diskriminirajoč) govor. Pranje možganov (s feministično ideologijo), ki ga nad študenti vrši FF, prakticira kar nekaj oddelkov – omenimo naj (vsaj) tri: Oddelek za filozofijo (z Evo D. Bahovec na čelu), Oddelek za sociologijo kulture (z Milico Antić Gaber na čelu) in Oddelek za psihologijo (z Ljubico Marjanović Umek na čelu).

Ta isti Oddelek za filozofijo oziroma sama Filozofska fakulteta je odpovedala kar celo konferenco o filozofiji borilnih veščin, ker je bil na listi predavateljev – po mnenju tamkajšnjih feministk – nezaželen predavatelj (kdo drug kot Roman Vodeb).

Še levičarjem je nerodno
In ko/če kakšen kritično misleči levi intelektualec bere kvazi-argumente, ki jih je povsem spodletelo koncipiral omenjeni Svet – in če še pozna jedro mojega psihoanalitičnega antifeminizma (vključno s sporno kolumno) –, mu je nerodno, da so to sproducirali in plasirali v javnost prav njegovi levičarji. Analogija s srednjeveško inkvizicijo, ki se je nekoč lotila Giordana Bruna, Galileo Galileia, Nikolaja Kopernika, je več kot očitna.

Država financira enoumno norost
Videti je, da človeška (z)racionalizirana norost, ki je tudi tokrat zabeljena z obilico sadizma, še vedno obstaja, le da dandanes v precej bolj prefinjeni in zakrinkani obliki. Groza je toliko večja, ker država preko FDV in Mirovnega inštituta (ter sklada Finančnega mehanizma EGP in Norveškega finančnega mehanizma) tako rekoč (so)organizira in/oziroma (so)financira omenjeni Svet za odkrivanje sovražnega in diskriminirajočega govora. Država torej (so)financira in podpira enoumno/brezopozicijsko norost simptomatsko pristranskih neototalitarcev, ki ne pustijo, da bi (konservativni) ljudje/državljani tudi drugače, torej kritično, mislili.

Svoboda izražanja le na papirju?
Medtem ko 39. člen Ustave, ki govori o svobodi izražanja, “zagotavlja svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja”, 9-članski Svet inkvizicijsko pristopa tudi k akademskemu antifeminističnemu psihoanalitičnemu diskurzu, katerega tipični (kritični) predstavnik sem prav jaz. Kontekst je tokrat tako banalen in komičen, da se človek lahko le “reži” – hihitanje je pač premila beseda za posmeh, ki se vzpostavi, če človek dostojno razume mojo kolumno in nanjo navezujočo se kvazi-argumentacijo Sveta.

Kritika feministične in LGBT ideologije je prepovedana
Označiti nekoga, da “sovražno in diskriminirajoče govori”, ker z legitimnimi psihoanalitičnimi protiargumenti kritizira feministično-LeGeBiTrovsko ideologijo, je ena najbolj kontroverznih in hkrati perverznih, če ne že kar psihopatskih kršitev prav omenjenega 39. člena Ustave. Sklicevanje na 63. člen Ustave (ki prepoveduje spodbujanje k neenakopravnosti in nestrpnosti ter k nasilju in vojni) ter na 297. člen Kazenskega zakonika (ki kaznuje javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, na zakone s področja enakega obravnavanja in prepovedi javnega izražanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti), pri tem pa na pomoč klicati še Evropsko sodišče za človekove pravice, je skrajno perverzno, celo psihopatsko.

Le levičarski aktivisti – v mislih imamo 9-članski Svet – so brez psihoanalitičnega znanja in brez trohice moralne razsodnosti sposobni “spesniti” take kvaziargumente, kot jih je Svet fantazijsko “spesnil” v mojem primeru (in tudi ostalih primerih – še posebej v primeru twitta Janeza Janše).

Za konec naj še dodam, da lahko vsebino sporne kolumne, ki je označena kot “sovražna in diskriminirajoča” predavam na katerikoli slovenski fakulteti (ali svetovni univerzi) oziroma se soočim s komerkoli, ki kritizira mojo psihoanalitično kritiko feminizma.

Roman Vodeb