V torek, 2. junija, se je končala seja Evropskega sveta, na kateri so se voditelji držav članic EU dogovorili, kako bodo razdeljeni najvišji vodstveni položaji EU v novem mandatu. Pogajanja so bila težka, saj je oslabljeni položaj Evropske ljudske stranke in Evropskih socialistov. A kljub temu so pogajanja pokazala, da imajo veliko vlogo pri odločanju tudi manjše države. A na žalost med njimi ni Slovenije.
Evropska unija ima resne težave sama s sabo, kar so pokazala tudi nedavna pogajanja za vodilne položaje v EU. Če je pred volitvami veljal tihi dogovor, da mesto predsednika Evropske komisije pripade vodilnemu kandidatu relativnega zmagovalca, pa se je z oslabitvijo EPP in Evropskih socialistov to spremenilo.
Na koncu so vodilni kandidati odpadli, a je EPP vseeno dobil podporo držav članic EU za imenovanje nemške obrambne ministrice Ursule von der Leyen na mesto predsednice Evropske komisije. To bo obenem tudi prvo imenovanje ženske na položaj vodje Evropske komisije, kar še enkrat potrjuje predanost EU postavljanju žensk na najvišje položaje znotraj EU v imenu boja za “enakost spolov”.
Težka pogajanja
Von der Leyenovo so podprle vse države članice, razen njene Nemčije, ta se je vzdržala, saj nemška kanclerka Angela Merkel ni želela še dodatno vznemirjati svojih domačih koalicijskih partnerjev Socialdemokratov, katerim se je nos pošteno povesil, ko so končno spoznali, da Frans Timmermans ne bo v nobenem primeru postal predsednik Evropske komisije. Njegovemu imenovanju so močno nasprotovale države višegrajske četverice.
Belgijskega premierja Charlesa Michela odnesla njegova podpora globalnemu dogovoru ZN o migracijah
Predsednik Evropskega sveta bo postal liberalni belgijski premier v odstopu Charles Michel, čigar vlada je padla, ko je v nasprotju z željami koalicijskih partnerjev v imenu Belgije pristopil k Marakeškemu dogovoru o varnih, urejenih in rednih migracijah, ki med drugim izenačuje status migrantov in beguncev. Predsednica Evropske centralne banke bo postala Francozinja, predsednica Mednarodnega denarnega sklada Christine Legarde, visoki predstavnik za zunanjo in varnostno politiko pa bo španski zunanji minister iz vrst socialistov Josep Borell.
Evropski parlament bo prve dve leti in pol vodil italijanski socialist David Sassoli, v drugi polovici mandata pa naj bi mesto predsednika Evropskega parlamenta prevzel Manfred Weber. Do takega dogovora je prišlo zaradi upora vodij strank članic EPP, ki so raztrgali dogovor, ki ga je Merklova sklenila v Osaki mimo soglasja z EPP. Upor proti predlogu Merklove, s katerim bi se EPP odpovedala položaju predsednika EK, so po poročanju Politica znotraj EPP vodili irski premier Leo Varadkar, latvijski premier Arturs Krišjānis Kariņš in hrvaški premier Andrej Plenković.
Slovenija ne igra nobene vloge na evropskem političnem parketu
Vseeno pa med slovenskimi mediji obstaja prepričanje, da je svojo vlogo pri pogajanjih odigral tudi slovenski premier Marjan Šarec. S temi informacijam so presenetili pri Siolu, kjer trdijo, da je “po informacijah iz diplomatskih virov” Šarec na torkovem srečanju želel “na vsak način preprečiti scenarij, po katerem bi vodenje Evropske komisije prevzel Plenković”.
“To mu je tudi uspelo, saj je bil v tem primeru interes Slovenije enak interesu Macrona, Sancheza in tudi Merklove,” so zapisali pri Siolu in s tem tudi pokazali, koliko v resnici šteje Šarec v EU. Medtem ko je hrvaški premier Andrej Plenković skupaj z latvijskim premierjem Kariņšem vodil pogajanja o sestavljanju EU parlamentarne koalicije in je bila hrvaška zunanja ministrica Marija Pejčinović Burić prejšnji teden izvoljena na položaj generalne sekretarke Sveta Evrope, mora Šarec imeti srečo, da se interesi večjih ujemajo z njegovimi.
Vsakomur na tej točki bi bilo jasno, da imenovanje Plenkovića na mesto predsednika EK ne pride v poštev. Tudi sam hrvaški premier je kompromisni predlog njegovega imenovanja s strani bolgarskega premiera Bojka Borisova označil bolj za šalo kot nekaj zares. A v vsakem primeru je bil predlog imenovanja Plenkovića zgolj del političnih iger, s katerimi je bil na koncu dosežen kompromis in zadoščeno želji EPP po imenovanju predsednika EK iz vrst relativnih zmagovalcev evropskih parlamentarnih volitev. Včasih je potrebno žrtvovati konja, da bi dobili nasprotnikovo kraljico.
Nepopravljivo kompromitirana arbitraža
Če Šarec in slovenski mediji to jemljejo kot Šarčev izkaz moči na evropskem političnem parketu, je to le metanje peska v oči. To med vrsticami priznavajo tudi novinarji Siola, ki menijo “da Slovenija že zdaj plačuje ceno za vsaj desetletje napak in političnega kadrovanja v svoji zunanji politiki. Ta je bila bolj ali manj posvečena le eni težavi, torej arbitraži, v tem času pa je zanemarila vse ostalo”.
Glede na izid arbitraže, ki je padla v vodo zaradi prisluhov med slovenskim arbitrom Jernejem Sekolcem in agentko zunanjega ministrstva Simono Drenik, bi bila Slovenija bolje pozicionirana v EU, če se slovenska diplomacija s tem sploh ne bi ukvarjala. Tako pa je Hrvaška zaradi kršitev s strani Slovenije iz arbitraže izstopila, saj naj bi bila ta nepopravljivo kompromitirana.
Afero z arbitražo po zaslišanju Knovsa zaznamovali diletantstvo, laži in valjenje krivde na druge
“Medtem ko Slovenija uradno prisega na vladavino prava in resnično verjame, da bo to samo po sebi dovolj, Hrvaška gradi diplomatski aparat, na veliko lobira in po potrebi celo sprejema sporne kompromise. Bila je recimo ena redkih držav, ki je v OZN nasprotovala resoluciji proti britanski kolonizaciji otočja Chagos v Indijskem oceanu, s čimer je pridobila simpatije Velike Britanije.” Kdor “resnično verjame”, da je samo po sebi dovolj uradno priseganje na vladavino prava, ne bi kršil dogovora o arbitraži s sodelovanjem z zunanjim ministrstvom. Če to ne, pa vsaj ne bi dovolil, da ga dobijo z roko v marmeladi.
Šarec nima kaj misliti, on zgolj reagira
A slovenski osrednji mediji še vedno živijo v svojem balončku, kjer pihajo na dušo vladajoči politični garnituri, ki živi v oblakih, prepričana, da vse, kar dela ona, je dobro, in vse, kar delajo drugi, hudobno. Vladajoča politična garnitura s Šarcem, Cerarjem, Židanom, Bratuškovo in Erjavcem rada govori o vladavini prava, medtem ko se sami na pravo, zakon in ustavo naravnost požvižgajo. Če to funkcionira v Sloveniji, pa tak pristop ne deluje v Evropi in svetu. Zato je lahko Šarec zgolj srečen, ko se njegovi interesi ujamejo z interesi večjih in močnejših.
“Nimam kaj misliti. Bom videl, kaj se bo zgodilo, in temu primerno reagiral,” je povedal Šarec in s tem dal vsem jasno vedeti, koliko šteje mnenje slovenskega premierja v EU.
Ivan Šokić