Leta 1991 se je uresničil tisočletni sen o lastni državi, a pot do tja je bila dolga in težka. Vsekakor pa neodvisne Slovenije ne bi bilo brez slovenskih katoliških izobražencev 19. in 20 stoletja. Njihovo delo je zato treba predstaviti širši javnosti in mu s tem dati zasluženo priznanje.
Dr. Ignacija Fridl Jarc, tajnica in urednica pri Slovenski matici, je povedala, da v času svojega šolanja v socialistični dobi niso slišali prav ničesar o Antonu Martinu Slomšku ali nekaterih drugih katoliških intelektualcih, ki so pomembno sooblikovali našo narodno zavest.
Zaradi ideoloških nasprotij, ki jih je komunizem gojil do vsega, kar je bilo povezano s katoliško cerkvijo, je bilo po II. svetovni vojni njihovo delo obsojeno na pozabo. “Posledice, da se je iz naše zgodovine izbrisalo, zanikalo vpliv in pozabilo na velik del naše intelektualne moči in našega duhovnega bogastva, so strahovite. Narodu se je desetletja odvzelo pomemben del njegovega zagona in moči, ga ošibilo, naredilo bolj ranljivega,” poudarja dr. Ignacija Fridl Jarc.
Vodja projekta in direktor Študijskega centra za narodno spravo dr. Tomaž Ivešić pravi, da je v tem primeru šlo za vrhunsko izobražene kadre. Večinoma je namreč šlo za doktorje znanosti, ne nujno iz področja teologije, bili so tudi zgodovinarji itn., ki so bili “pri svojem raziskovalnem delu tudi interdisciplinarni, so imeli zelo širok horizont znanja in drugih pogledov”.
Njihova izobrazba in delovanje v različnih političnih sistemih predstavljata presečišče idej in spoznanj takratnega časa. Znanstvena konferenca z naslovom Med tradicijo in moderno: slovenski katoliški intelektualci in narodnostno vprašanje v transnacionalni perspektivi (1848–1948) na novo odkriva tiste, ki so se borili za slovenstvo. Projekt po navedbah Ivešića skuša zapolniti neko “vrzel, neko sivo liso slovenskega zgodovinopisja, se pravi pristop k raziskovanju katoliške oziroma neke verske in narodnostne identitete, ki sloni v teoretičnem in metodološkem smislu na tako imenovanih treh stebrih, to so študije nacionalizmov, intelektualna zgodovina in teologija”.
Gre za inovativen pristop, ki skuša priti do novih spoznanj, njegova rdeča nit po Ivešićevih besedah pa je, “ali so izbrani katoliški intelektualci v nekem trenutku delo za narodov blagor ali po svojo narodnostno identiteto postavili pred versko”. Predstavljeni so bili katoliški intelektualci iz različnih delov Slovenije, tudi iz obmejnih in narodnostno mešanih področij Prekmurja, Koroške in Primorske.
“Seveda je tam bila na eni strani zaveza delovanja za narod zaradi nacionalnih pritiskov, nacionalističnih pritiskov, tako madžarskih kot nemških in italijanskih na Primorskem, v konkretnem zadnjem primeru, toliko bolj angažirana,” je povedal dr. Renato Podbersič, znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo. Po njegovih besedah so duhovniki poleg svojega dušnopastirskega dela opravljali tudi pomembno narodno obrambno delo. “Konkretno na Primorskem se je to pokazalo v obdobju med obema vojnama. Zelo so se izkazali prav v čuvanju slovenskega naroda, slovenske kulture, seveda so bili tisti, ki so kot edini intelektualci dočakali propad fašizma.” Podbersič je s prispevkom o Antonu Rutarju predstavil enega od primorskih čedermacev, ki so jih fašisti preganjali zaradi njihovega vsestranskega družbenega, socialnega, političnega in kulturnega dela.
Ž. N.