“Volilni rezultat stranke SD je pod pričakovanji. Slab. Socialna demokracija pa je predobra ideja, da bi imela zgolj 6,65 odstotka podpore. Zato se mi zdi prav, da kot podpredsednik SD-ja z odstopom dam zalet resnični razpravi v stranki, kako naprej. Srečno SD!” je na Twitterju sporočil podpredsednik SD Jernej Pikalo. Mnogi verjamejo, da je Pikalo sprejel potezo, ki bi jo morala Tanja Fajon.
Prvakinja SD-ja Tanja Fajon se je dejansko sprijaznila z “minimalno plačo”, samo zato, da “ima službo”. Vse od konca volitev daje vtis, da se je mizeren rezultat SD-ja ne dotakne in da je skoraj vseeno, ali kot stranka prejmejo štiri, sedem, deset ali dvajset mandatov itd. Šteje le zmaga političnega zaveznika, a hkrati tekmeca Roberta Goloba. Njena izjava: “Mi smo veseli in lahko čestitam tudi, kot vse kaže, po vzporednih rezultatih volitev, zmagovalcu teh volitev Robertu Golobu. Dosegli smo naš skupni cilj, to je, da začnemo delati spremembe … Jaz sem sedaj z vzporednimi rezultati seveda zadovoljna …”
Fajonova je znova pristala na ponižujočo pozicijo SD-ja. Ta na levem političnem polu znova in znova ostaja zapostavljen in drugorazreden. Obenem s svojim ravnanjem zmanjšuje občutek “drugačnosti”, s katero so se tako širokoustili v predvolilni kampanji. Ali pa gre zgolj za “drugačnost” od Janševe politike? Posledično se med levimi volivci ustvarja vtis, da med SD-jem in Svobodo ni pomembnih razlik oziroma da ni nič kaj bistveno “drugače” ter da je ves ta cirkus dejansko voden iz enega centralnega partijskega (murgeljskega) komiteja. Bi se ob pojavitvi še kakšnega “novega obraza” v prihodnje stranki utegnil primeriti scenarij LMŠ-ja in SAB-a? Bi jim volivci obrnili hrbet samo zato, da bi vnovič premagali Janeza Janšo?
Vsaj del krivde za to bi nosila agitatorica za mesto zunanje ministrice. Zdi se, da gre za podobno brezbrižnost kot pri njenem odnosu do lastnih (nekdanjih) ljudi (denimo do župana Emila Rojca iz Ilirske Bistrice) in do občanov (do malega človeka), saj njihovih potreb in želja enostavno ne razume in ne sliši … S tem pa le dokazuje svojo umestitev v bruseljske salone. Ljubljanski šerif Zoran Janković je pred leti že spoznal, da državni zbor ni mestna hiša, kjer svetniki poslušno dvigujejo roke kot člani kitajske komunistične partije.
Socialni demokrati so na volitvah v državni zbor leta 2008 prejeli več kot 320 tisoč glasov. Na predčasnih volitvah 2011 so prejeli več kot 115 tisoč glasov. Na predčasnih volitvah 2014 so prejeli nekaj več kot 52 tisoč glasov. Na predčasnih volitvah leta 2018 so prejeli nekaj več kot 87 tisoč glasov. Na rednih volitvah leta 2022 pa so prejeli le nekaj več kot 78 tisoč glasov. Od leta 2008 do letošnjih volitev so torej izgubili skoraj 240 tisoč glasov volivcev.
Pikalo ne pristaja na drugorazrednost ponosnih naslednikov KPS!!
Tudi Fajonova bi lahko v kratkem spoznala, da prijetno zatišje dvoran evropskega parlamenta, kjer ima posameznik relativno malo dela, minimalno kritike in vrhunsko plačo, ni isto kot slovenski parlament. Nekdanji šolski minister Jernej Pikalo to bržkone razume, saj domači politični parket predobro pozna in želi stranki zagotoviti “drugačno” prihodnost, predvsem pa več spoštovanja. Ob očitnem porazu svoje politične opcije se ne želi tolažilno skrivati za krili deklet iz Svobode. Dostojanstvo mu veleva, da se z drugorazredno, ponižujočo pozicijo enostavno ne more sprijazniti, tako kot se niso sprijaznili povojni revolucionarji, katerih ponosni nasledniki so.
Domen Mezeg