Pred dnevi se je v Evropskem parlamentu odvilo zgodovinsko glasovanje. Po tem, ko je Rusija v Ukrajini dlje časa načrtno in sistematično targetirala civilno infrastrukturo, se je zgodovinska večina parlamentarcev opredelila za resolucijo, ki je Rusko Federacijo označila za “državno sponzorko terorizma”. Za to se je odločila po spremljanju grozovitega in načrtnega uničevanja civilne infrastrukture, katerega izključni namen je s terorjem prisiliti civiliste, da od svojih voditeljev zahtevajo prekinitev ognja. Parlamentarci levice so se glasov vzdržali, s tem pa pokazali, ne glede na to, kako vam jih želijo mediji predstaviti doma, da sodijo na skrajni rob evropske politike. Sledila je Brglezova obrazložitev glasu, ki pa je njega in njegove somišljenike pahnila v moralno brezno.
Oznaka Evropske unije “sponzor terorizma” za razliko od prava Združenih držav Amerike nima posebne teže. Ko Američani uvrstijo neko državo na zloglasni seznam, ima to za državo tudi pravne posledice. Takšna država ne more biti prejemnica ameriške finančne pomoči, ameriškim družbam je prepovedano izvažati vojaško tehnologijo itd.
Dotična deklaracija torej ni nikakršna pravna obsodba, temveč moralna razsodba. Moralna razsodba, v kateri Milan Brglez, Matjaž Nemec, Klemen Grošelj in Irena Joveva niso hoteli glasovati. Vzdržali so se. Četica levih poslancev pri glasovanju ni hotela sodelovati, ker ima pač drugačna moralna prepričanja. Približno takšna, kot jih imata njihova duhovna očeta Danilo Türk in Milan Kučan.
Poslančev partikularni interes
Milan Brglez je po sramotnem glasovanju objavil obrazložitev svojega glasu. Morda bi bilo bolje, da ga ne bi. Obrazložitev namreč dosega ravno nasprotno od želenega. Namesto validacije glasu razgali moralno bedo poslanca Socialnih demokratov. V prvi vrsti, ker se v svojem zapisu laže o posledicah resolucije, in drugič, ker je tovrstna pisanja potrebno soditi ne le po vsebini, temveč tudi po posledicah teh pisanj. Poslanec se tega zelo dobro zaveda.
Kaj točno je zapisal Brglez? Gremo lepo po vrsti. Poslanec v prvem odstavku obrazložitve trdi, da “Resolucija predstavlja škodljiv odmik od enotnega stališča Evropskega parlamenta, ki je v preteklih resolucijah konsistentno obsodil rusko agresijo na Ukrajino, simbolno in dejansko vztrajal pri podpori Ukrajini, da se brani, in vztrajal pri nujnosti končanja oboroženih spopadov ter razrešitvi konflikta po mirni poti.” To je laž. Resolucija ne predstavlja odmika od enotnega stališča. Resolucija prepoznava novo, bolj ali manj enotno stališče Evropskega parlamenta, ki prepoznava nove razmere v vojni v Ukrajini. Od starih resolucij se ne “odmika”, temveč jih le nadgrajuje v skladu z dogajanjem na terenu. Milan Brglez se s to nadgradnjo očitno ne strinja, ker načrtno in sistematično targetiranje civilne infrastrukture zanj ni akt terorja ali pa je, a je nevreden omembe, morda celo drugorazredna tema.
V drugem odstavku Milan Brglez zapiše: “Besedilo tokratne resolucije nima podlage v mednarodnem pravu temveč predvsem v partikularnih političnih interesih za populistično orisovanje situacije ter obračunavanje z eno izmed vpletenih držav v času, ko je oboroženi konflikt še vedno v teku.” Tudi to je laž. Rusija je in tudi v tem trenutku izvaja identični nabor aktivnosti, kot ga izvajajo njene poslovne partnerice (beri: Iran) oz. države, ki jih je ZDA umestila na seznam državnih sponzork terorizma. Milan Brglez se tega kot strokovnjak za mednarodne odnose zelo dobro zaveda. Prav tako je laž, da ima resolucija podlago v partikularnih političnih interesih. Slednja izjava je napačna tako po vsebinskem kot logičnem smislu. Resolucija ne predstavlja partikularnih političnih interesov, temveč vrednostno središče Zahoda. Civilistov se pač ne pobija, niti na obroke, tako da jim odvzameš vodo in elektriko. Resolucija prav tako v logičnem smislu ne more predstavljati partikularnega interesa. Že sam pogled ne rezultat glasovanja jasno pokaže, da gre za bolj ali manj univerzalni interes glasujočih. Za je glasovalo 494 poslancev, proti 58, 44 je bilo vzdržanih. Če že, in izhajajoč iz tega, je ravno Brglezov vzdržani glas znamenje partikularnega političnega interesa.
Slovenski Chamberlain
Drugi odstavek se nato nadaljuje: “Z opredelitvijo Ruske federacije kot teroristične države (s teroristi se ne pogaja!) zapira prostor za to, da se reševanje konflikta z bojišča preseli za pogajalsko mizo.” Tudi to je laž ad absurdum. Resolucija ne zapira prostora za pogajanja, ker resolucija nima pravnih posledic. Brgleza bi bilo potrebno spomniti na dejstvo, da so do sedaj vse vojne zaključile svojo pot za pogajalsko mizo. To sta že na samem začetku vojne “ugotovila” njegova strankarska kolega Tanja Fajon in Matjaž Nemec. To ve tudi on sam. “Catch” je seveda v tem, kdaj se začnejo mirovna pogajanja. Na začetku vojne bi koristila Rusiji, saj bi lahko na tak način priključila velik del okupiranega ozemlja. Z nadaljevanjem vojne postajajo mirovna pogajanja za Rusijo vse bolj nujna. Ker pospešeno izgubljajo ozemlje, je njihovo pogajalsko izhodišče vse slabše. Kasneje bo torej prišlo do pogajanj, boljše izhodišče bo imela Ukrajina. Brglez in drugi se tega dobro zavedajo.
Pogled v moralno brezno
V tretjem odstavku Brglez zapiše: “S sprejetjem tovrstnega besedila Evropski parlament ne le ogroža možnosti za iskanje rešitve po mirni poti z EU kot glavnim posrednikom, ampak tudi jemlje kredibilnost postopkom, ki morajo biti sproženi pred mednarodnimi sodnimi instancami za ugotavljanje individualne in objektivne odgovornosti za kršitve mednarodnega humanitarnega prava in vojne zločine pri vseh vpletenih v konflikt.” Tudi to ni res. Resolucija kvečjemu postavlja vrednostno podlago za postopke, ki morajo biti oz. so že bili sproženi pred mednarodnimi sodnimi instancami. Predstavlja le in samo vrednostno podlago, saj, kot smo že ugotovili, resolucija nima pravnih posledic. Gre za vrednostno razsodbo. Kar Brglez v resnici sporoča v tem zapisu je, da je krivda za krvavo agresijo enakovredno porazdeljena med žrtev in agresorja. Gre za isto argumentacijo oz. politično linijo, ki jo je zastavil Milan Kučan na tistem zloglasnem mitingu “za mir”, ki ga je skrajna levica uprizorila na Trgu Republike kot nekakšen kontra shod tistemu, ki se je odvijal na Kongresnem trgu.
Brglez v zadnjem odstavku zapiše: “Odločno podpiram zahtevo po preiskavi in kazenskem pregonu za vojne zločine, storjene med rusko vojaško agresijo v Ukrajini, in sojenje v skladu z mednarodnim pravom pred za to pristojnimi mednarodnimi institucijami, takoj ko bo mogoče.” Zadnja izjava zgolj ponovi paradigmo iz prejšnjega odstavka. Si predstavljate takšen razmislek politika v času druge svetovne vojne? Da bo mednarodno pravo ugotavljajo krivdo za vojne zločine tako na nemški kot na poljski in češki strani?
Mednarodno pravo za “naše”, naravno pravo za nasprotnike
Zgornja obrazložitev glasu ni Brglezov prvi izlet v “moralno brezno”. Profesor s Fakultete za družbene vede se je prvič proslavil z neslavno izjavo, da so komunistični revolucionarji s svojimi nasprotniki obračunali po “naravnem pravu”. Podobno, kot je Danilo Türk dejal, da so pomorjeni v Hudi Jami drugorazredna tema. Oba sta se nato izgovarjala, da sta bila napak razumljena. Pri obeh strokovnjakih za mednarodno pravo bode v oči naslednje. Ko gre za ideološke zaveznike, je krivda porazdeljena, mednarodno pravo pa obravnava ene in druge enako. Ko gre za ideološke nasprotnike, se z njimi lahko obračuna po naravnem pravu, skoraj 80 let kasneje pa gre tako ali tako za “drugorazredno” temo.
Gal Kovač