Za razumevanje, zakaj Slovenijo danes obvladuje globoka država in zakaj so druge tranzicijske države uspešnejše, je treba pogledati dogajanje takoj po osamosvojitvi, ko si je tranzicijska levica podredila vse vzvode oblasti in nadaljevala z vzporedno udbovsko ekonomijo. Eden takih primerov je izplačilo nagrade stečajnemu upravitelju Elana pred četrt stoletja.
Stečajni upravitelj je bil Franci Perčič, “znanec” tudi iz zgodbe Adita, udbovskega podjetja, ki je šlo prav tako v stečaj, stečajni upravitelj pa je bil spet Franci Perčič. Perčič seveda ni kdorkoli. Je ustanovni član Foruma 21, v zadnjih letih je bil svetovalec predsednika Danila Türka, zaradi užaljenosti, ker je bil označen za udbovca, je pred leti tožil Janeza Janšo. In na koncu izgubil, saj je višje sodišče priznalo mikrofilme Udba.net in šifrant, ki govori o uslužbencih in rezervistih Udbe, kot verodostojen dokument. Zdaj pa poglejmo, kaj se je zgodilo pred dobrimi 25 leti.
Franci Perčič je bil v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja stečajni upravitelj Elana. Tistega Elana, za katerega je nekdanji Elanov finančnik Pavel Koder dokazoval, da je Milanu Kučanu dal darila v vrednosti okoli 0,4 milijona takratnih nemških mark. No, kakorkoli, stečajni sodnik Vojko Pintar je takrat Perčiču za delo v Elanu od 1. januarja do 30. novembra 1992 odmeril “posebno nagrado za priložnostno oziroma pogodbeno opravljeno delo”. Nagrado, ki je v bruto znesku obremenila Elanovo stečajno maso, si je Perčič izplačal sam. Po zakonu bi moral plačati 20-odstotno akontacijo dohodnine, neto znesek pa nakazati sebi (kot fizični osebi) na transakcijski račun.
Ker je SDK opozarjala na rabote rdečih direktorjev, jo je Drnovškova vlada ukinila
Služba družbenega knjigovodstva (SDK) je kmalu ugotovila nepravilnost in Perčiču naložila plačilo davka. Najprej se je v bran Perčiču oglasil sodnik Pintar, češ da SDK v Elanu nima kaj iskati, pritožil se je tudi Perčič, češ da je denar nakazal podjetjema in da zato ni dolžan plačati akontacije dohodnine.
Kranjska podružnica SDK je na II. stopnji zavrnila Perčičevo pritožbo, enako je pozneje storilo vrhovno sodišče, kamor se je Perčič pritožil. Na koncu je moral Kučanov ljubljenec dohodnino le plačati, odrejena je bila tudi izvršba zaradi neplačanih zamudnih obresti. Žal je bila to le etapna zmaga SDK, ki jo je vodila Romana Logar, saj je končno bitko v devetdesetih letih dobila tranzicijska levica, ki je SDK kot nadležno institucijo, ki je opozarjala in preprečevala ropanje podjetij s strani rdečih direktorjev, preprosto ukinila.
Jože Biščak, Demokracija