“Ali je bil to Kučanov trud, da se ideje 57. številke Nove revije ne bi slišale? Prepoved poročanja o številki in razmišljanje o kazenskem pregonu avtorjev vsekakor ne spadata v demokratični repertoar,” je na predstavitvi nove knjige z naslovom Kučan in Udba dejal njen avtor Igor Omerza.
Danes, 24. 5. 2024, je v prostorih Muzeja slovenske osamosvojitve potekala predstavitev nove knjige o Milanu Kučanu z naslovom “Milan Kučan in Udba”. Uvodne besede na predstavitvi je v imenu predsedstva VSO izrekla bivša poslanka SDS Mojca Škrinjar. Nova knjiga je delo Igorja Omerze, ki ga je tudi predstavil. Škrinjarjeva je dejala, da knjige Omerze vsakokrat “pričakujemo kot kriminalke”, le da se od kriminalk razlikujejo po tem, da temeljijo na resničnih dejstvih. V nadaljevanju je spregovoril avtor Omerza.
Kot je uvodoma pojasnil, nova knjiga obsega 560 strani, v njej pa so tudi fotografije in faksimile dokumentov. V imenskem kazalu je navedenih preko tisoč oseb. “Knjiga prikazuje nove, doslej še nikoli objavljene dokumente slovenske tajne politične policije, ponarodelo “Udbe”. V manjši meri opisuje tudi partijsko dokumentacijo. Njen namen je bilo ustvariti določen okvir, v katerem se bolje razume poročanje Udbe Milanu Kučanu. Konec koncev je bila Udba zasebna tajna policija komunističnega vrha Slovenije.”
Kučan je redno prejemal poročila Udbe
Naslovna fotografija na knjigi je iz leta 1958, ko je Kučan kot 17-letnik vstopil v Zvezo komunistov. Po besedah Omerze gre za dvojno knjigo, saj po eni strani v njej opisuje, kako, kaj in kdaj je Udba Kučanu poročala, drugič pa, kaj je Udba pisala o Kučanu samem. Bivšemu šefu partije ni sledila, je pa detektirala, kaj si o njem mislijo drugi, denimo tuji novinarji, nemška obveščevalna služba ipd. Celotno zgodbo prikazuje kronološko ne glede na to, ali gre za navedbe poročil Kučanu ali pa o Kučanu samem.
Zapiski Udbe celovito predstavijo njegovo osebnost
Zgodba se nanaša na obdobje od leta 1969 do leta 1990, skupno pa je 14 poglavij, ki so kronološko opredeljena že v naslovu vsakega poglavja. V operativnih oziroma terenskih poročilih Udbe se pojavlja kot osebnost, o kateri se govori in premišljuje ter se jo analizira in ki je zelo celovito predstavljena, zlasti v času razpadanja socialistične Jugoslavije. Udba si je pri poročanju o njem pomagala tudi z mikrofoni v stenah, s telefonskim prisluškovanjem, z zalezovanjem, s tajnimi preiskavami in tajnim fotografiranjem ter s poštnim nadzorom (s pomočjo številnih ovaduhov).
Na takšen način je izvedel veliko o domačih in zamejskih demokratih ter o demokratih v izseljenstvu. Omerza: “Nekateri med njimi so tudi velikani slovenske osamosvojitve, denimo Dimitrij Rupel, Igor Bavčar, Janez Janša, France Bučar, Franc Jeza.” Informiran je bil tudi o domačih in tujih novinarjih, duhovnikih ter zavrženih slovenskih in jugoslovanskih komunistih, denimo o Aleksandru Rankoviću, Stanetu Kavčiču in Milovanu Đilasu. Prvo Omerzi znano poročanje Udbe Kučanu je iz novembra leta 1969, ko je Boris Pahor v Trstu izdal knjigo z naslovom “Odisej ob jamboru”.
Bil je seznanjen s plenjenjem knjig Borisa Pahorja
Literarno delo je govorilo o nacionalnem vprašanju, v njem pa je Pahor napadal Edvarda Kardelja, ki je bil “v matici zaščitena žival”. Posledično je Pahor prejel kodno ime zalezovanja “Jambor”, njegovo knjigo pa so začeli pleniti na meji, na poštah in po domovih. Dokument, ki je bil poslan Kučanu, opisuje, kako plenijo primerke Pahorjeve knjige. O tem je Omerza še več pisal v knjigi z naslovom “Boris Pahor v žrelu Udbe”. V glavni center tajne policije v Slaviji so se dokumenti Udbe dnevno “zlivali” iz trinajstih centrov, največji center je bila Ljubljana, kamor je “odpadlo” 2/3 vseh zadev.
V dokumentih tudi o napovedi zaprtja pisatelja Draga Jančarja
Iz množice sporočil pa so se delala krajša dnevna poročila za vodstvo; mesečna, trimesečna in letna. Bili so tudi posamezni analitični dokumenti za posamezne vsebine. V poročilih tajne policije najdemo tudi poročanje o Dragu Jančarju. Dotično poročanje je bil tudi začetek Jančarjeve poti v zapor. Razlog pa je bilo razširjanje migrantske literature. O tem sta bila obveščena tudi Mitja Ribičič in Kučan. Več o tematiki si je mogoče prebrati v še eni knjigi Omerze z naslovom “Kocbek, Pahor, Jančar in Udba”, s podnaslovom “Pritlehna ozadja propadle socialistične Slovenije”.
Zalezoval je tudi Dimitrija Rupla
Kučan je sledil tudi literarnim prizadevanjem Rupla, ki so bili prvi koraki v smeri ustanavljanja Nove revije (leta 1979). Izdaja nove kulturne revije z imenom Kulturni magazin sicer ni uspela. Kučan je bil tajno obveščen tudi o podrobnostih umiranja Josipa Broza Tita v Ljubljani (leto 1980). (Mimogrede: Pomembna je tudi informacija, da je bila večina papirjev Udbe uničenih.) Kučan je bil obveščen tudi o delovanju Edvarda Kocbeka (leto 1980), denimo o njegovem obisku v Münchnu iz zdravstvenih razlogov. Kocbek je bil sicer najbolj zalezovan posameznik v propadli socialistični Sloveniji.
Še en primer iz leta 1980 govori o pisatelju in časnikarju Francu Jezi, ki je napovedal, da bo v Jugoslaviji po Titovi smrti prišlo do korenitih sprememb in da bodo Tita po smrti kritizirali, kot so po smrti kritizirali kitajskega diktatorja Mao Zedonga. Jeza je bil sicer zaradi sodelovanja v OF zaprt, po vojni pa je bil zgrožen nad slovenskim stalinizmom. Novembra 1948 je migriral v Italijo in od tam ognjevito napadal stalinistični režim na Slovenskem ter zahteval vzpostavitev samostojne slovenske države. Posledično so ga imeli celo prijatelji za fantasta, Udba pa ga je skušala ugrabiti, kar ji k sreči ni uspelo. O Ruplu pa je Udba poročala od 16. maja 1969, do 19. aprila 1990, in sicer pod tajnim vzdevkom “Negativ”.
Kučan je želel kazenski pregon avtorjev 57. št. Nove revije!
Leta 1967 se Kučan prvič pojavi v udbovskih dokumentih, vendar ne kot prejemnik, ampak kot nastopajoča oseba. Veliko je o Kučanu sicer razmišljal novinar Viktor Majer, zalezovan pod vzdevkom “Toper” (tudi, ko je še deloval kot žurnalist). O Kučanu je sicer pisal naklonjeno, je pa napadal nedemokratični režim in se zavzemal za osamosvojitev. Novinarskim kolegom je govoril tudi o “vzpostavitvi slovenskega denarja”.
V nadaljevanju je Omerza spomnil tudi na tajni sestanek Kučana & Co. ob izidu 57. številke Nove revije. Prisotni so sklenili, da se o najavljeni številki Nove revije ne bo poročalo. Prav tako so razmišljali o kazenskem pregonu nekaterih avtorjev v Novi reviji (Ivo Urbančič, Jože Pučnik in France Bučar). “Ali je bil to Kučanov trud, da se ideje 57. številke Nove revije ne bi slišale? Prepoved poročanja o številki in razmišljanje o kazenskem pregonu avtorjev vsekakor ne spadata v demokratični repertoar.”
Nasprotoval je tiskanju knjige Neminljiva Slovenija
Še ena zgodba: Leta februarja 1988 je politik Ciril Žebot poslal direktorju Mladinske knjige Slavku Preglju predlog, da bi založba tiskala njegovo knjigo z naslovom “Neminljiva Slovenija”, kar je povzročilo nemir pri Preglju. Žebot je bil namreč najnevarnejši politični emigrant, zadeva pa je preko posrednikov prišla tudi do Kučana, ki je soglašal z ostalimi – da Žebotove knjige ni mogoče tiskati.
Na več partijskih sestankih se je spravil na Omerzo!
Bivši partijski šef si je prizadeval priti do Žebotovega rokopisa. Zanimiv je tudi podatek o Kučanovem govoru na vrhu v Tacnu (kjer sta bili tako javna kot tajna policija; 15. aprila leto 1988). Tedaj je dejal, da so izjave Omerze nelegitimne in da ga je dovoljeno rušiti z vsemi sredstvi. Bivši partijski šef se je tudi sicer večkrat spravil na Omerzo na različnih sestankih Zveze komunistov, včasih tudi po večkrat v enem dnevu.
K sreči je partija v vojni z demokracijo ugotovila, da je edina možnost njen sestop z oblasti. V nadaljevanju je Omerza izpostavil, da je Udba zalezovala tudi Janšo in Igorja Bavčarja. Za konec je Omerza še spomnil, da je v zadnjih letih propadlega režima tajna policija intenzivno “čistila” dokumentacijo, zlasti od leta 1987 dalje (denimo o javni policiji, ki je bila v službi tajne policije oziroma njen podaljšek).
Domen Mezeg