“Ko smo že pri tujih medijih, naši pa vam tega seveda ne bodo prenesli: Kleine Zeitung danes o slovenski predsednici z dačo in rolls-roysem,” je zapisal Bojan Požar. Tuji mediji namreč poročajo o kapitalistično premožni predsednici, ki kontroverzno zagovarja “leve vrednote”.
Neodvisni tuji mediji novo predsednico prikazujejo na način, ki si ga domači “neodvisni” mediji ne bi privoščili. Avstrijski Kleine Zeitung jo je denimo upodobil pod Triglavom z Rusko dačo, pri tem sedi na strehi prestižne limuzine rolls-roys, srbski časnik Vreme pa je poudaril, da gre za predsednico “levih idej”, ki vozi rolls-roysa, in da so jo v drugem krogu podprle vse levo usmerjene stranke ter ji omogočile zmago. To je svojevrsten paradoks, ki je “avtohtona pasma” tega podalpskega političnega habitata. In tranzicijska levica ga vse bolj brezsramno razkazuje. Gre za čudaški hibrid med turbokapitalizmom in všečno človekoljubno fasado. Zakaj je tako, si bomo pogledali v nadaljevanju. Še kako držijo besede Bojana Požarja, ko pravi, da smo se znašli v “vulgarnih časih” in da “Slovenci z nekaj sto evri plače volijo bogataše z maseratiji, za katere navijajo mizerno plačani novinarji”.
Kot še zapiše v nadaljevanju, je Nataša Pirc Musar v resnici “refleks nečesa, kar počasi zamira”, volilni izkupiček sredinsko-pomladnega kandidata Anžeta Logarja pa je verjetno res zametek “nečesa novega”, medtem ko so zadnja tri desetletja slovenske tranzicije cena osamosvojitve. Zagotovo poznamo rek, da “nihče ne more imeti vsega”. Ob “osamosvojitveni kemoterapiji” smo kajpak prizanesli “karcerogenim starorežimskim metastazam”, ki so se vnovič uspešno razširile po vsem državnem telesu, se zažrle v vse pore družbe in politike … Verjetno takrat res ni bilo mogoče urediti vsega … Tudi zato se je v zadnjih mesecih zgodil “imunski odziv”, velika vrnitev tranzicijskih sil na vse pozicije politične moči. In če je ta levica do nedavnega še prikrivala svoje premoženje (Gregor Golobič v Ultri), potem ga dandanes provokativno razkazuje kot pisan pav.
Lahko bi v šali rekli, da nezdravljena zgaga povzroča refluks. Spahuje se nam po Titovih svinčenih časih, ki jih morda še najbolj pooseblja mali striček iz Murgel, ki je “val osamosvojitve” uspešno “predeskal”. Prav on je na zadnjih volitvah dejansko slavil. Ob njegovi javno izrečeni podpori smo poročali, tudi o skrivnem sestanku in napotkih medijem, kako naj poročajo, da bodo čim bolj očrnili Logarja in čim bolj “v nebo vzeli” “brezmadežno” advokatko. Več tukaj. Tako mimogrede, če še kdo dvomi v moč Murgel, v zloglasno “Sauronovo oko”, če se malce pravljično izrazimo. Kučan pa ne deluje le kot glasnik globoke države, marveč tudi kot njeni možgani. Je njeno ključno vezivo in karizmatična figura, nekakšen “duhovni guru”, če pri duhovno izpraznjeni, materialistično naravnani tranzicijski levici o duhovnosti sploh lahko govorimo …
Tudi na tujem državniške pozicije zasedajo bogataši, le da ne uporabljajo “rdeče šminke”
Izbira Pirc Musarjeve za predsednico kaže na nezrelost volilnega telesa in mladost demokracije. Vse premalo se zavedamo, da je ključno področje predsednika republike zunanja politika (te kompetence Logar ima) in vojska. Predsednik ni “pomožni premier” za razreševanje notranjepolitičnih zdrah, čeprav ima tudi določena pooblastila … Pirc Musarjeva pa bi se denimo posvečala zdravstvu?! Njegovo (njeno) poslanstvo ni povzročanje dodatne “zgage”, ni “notranjepolitično redarstvo”, ali poslanstvo v slogu “športnega komentatorja”, kot bi si nekateri želeli itd. Za večjo politično zrelost potrebujemo dodatnih dvajset let. Potem ne bo toliko prostora za neizkušene, apolitične “nove obraze”, za brutalne kadrovske čistke v slogu Roberta Goloba itd. In ne bo konec sveta, če bodo na oblasti “nenaši”. Zrelost razumemo tudi tako, da “politične trofeje” ne bodo tisti, ki so uspešno prekanalizirali javni denar v slogu miniaturne verzije ruske oligarhije (Golob, Zoran Janković).
Domen Mezeg