Oh, Janko je pa posivel, mi reče soprog. No, spodobi se, ima svoja leta, mu odvrnem, in tudi midva nisva vedno mlajša. Janko pakira svojo vrečko pri blagajni nekoč velikega centra, zdaj pa malčka v primerjavi z novim, bleščečim velecentrom v bližini. Izmenjamo nekaj besed, medtem ko blagajnik tipka, med vljudnostnimi »kako si« uspemo vtakniti besede odnosa, iskrenosti – res bi bilo dobro, da bi se ponovno videli. Janko se je odselil pred dvema letoma iz hiše nasproti naše.
Med hišami makadam pod asfaltom še hrani spomine na otroške igre, žoganje med dvema ognjema, beri, med dvema ograjama in nekaj jeznimi babicami, ko je žoga letela čez, razbila steklo na vratih, še huje, pomečkala brhko glavnato solato, gnojeno s konjskim gnojem, ki so ga babice, prepirajoč se, pred čigavo hišo se je ustavil konj, ki je vlekel vprežni voz, pobirale kot suho zlato. Danes so na asfaltu parkirani avti, v Jankovi hiši pa živi mladi Aljaž.
V Ljubljani se je v rumeno-modri politični skupnosti rodila ideja, da bi posamične četrti razpolagale vsaka s svojim milijonom evrov in bi si zgradili, kar bi hoteli in morda plačali usluge, ki se nam zdijo hudo potrebne za našo skupnost. Dvignila so se ušesa, siva in rožnata, nejeverni pogledi, saj ne veste v resnici, kaj bi s tem. Seveda vemo. V neki četrtni skupnosti imajo kup zanemarjenih črnih parkirišč, tam ob progi bi z malo sredstvi naredili dnevno parkirišče, kjer bi potniki pustili svoje avtomobile in šli z busom nato v mesto, mame iz četrti bi lahko razvozile otroke po vrtcih in šolah ter parkirale na urejenem prostoru in se jim potem ne bi bilo treba ubijati z iskanjem prostega parkirnega prostora ob službi, saj bi šle na bus in nekoč v prihodnosti na lokalni vlak. Četrt bi z oddajanjem parkirnih prostorov zaslužila in oplemenitila svoj kupček denarja. V drugi bi nasadili cvetice ob cesti, da bi se kraj zopet upravičeno imenoval po rožah, in v tretji bi plačali dodatno košnjo in čiščenje pločnikov pozimi. In kod drugod bi organizirali lokalno prostovoljno službo, ki bi redno obiskovala starejše, jim prinašala hrano in zdravila, jih vozila do zdravnika, jim uredila aplikacijo za klic v sili na telefonu.
Že res, da bi marsikaj morala postoriti občina, ampak zagotovo bo četrt izbrala tiste stvari, ki si jih želijo le njihovi krajani in ne krajani sosednje četrti ali vsi meščani. Smo različni kot posamezniki in tudi različni kot skupnosti. Centralizacija je zagotovo dobra za nekatere stvari, lahko veča učinkovitost, prinaša prihranek denarja, pomeni boljšo organizacijo. Zagotovo pa se izgubi odnos. Kar poglejte naš mimohod po pločnikih, cestah, avlah velecentra, pogledi in pozornost počivajo na dobrinah, ne na sokrajanih. Kako bi le, če se sploh ne poznamo v tem babilonu? Nasmehe in prijaznost poiščemo na televiziji, reklame so jih polne. Nam ostane le bentenje nad prometom in gnečo. Le zakaj morajo starši voziti otroke čez celo Ljubljano k dejavnostim? Čemu to norenje? Kako bi bilo, če bi vsaka četrt imela svojo veliko telovadnico, bazen in park z rekreacijskimi površinami? Najbrž bi se manj vozili in bolje poznali. Najbrž bi imeli več časa in bili bolj sproščeni, najbrž bi prihranili kakšen evro in CO2 izpust. ®Skupnost smo ljudje, ki imamo podobne cilje, življenjske navade, skupne interese. Umetelna druženja na silo, v velikih nakupovalnih ali rekreacijskih centrih, zunaj sosedskega lokalnega območja v resnici nič ne pripomorejo k dobrim odnosom, ki jih ni, če se ne poznamo med seboj v soseski. Potrebujemo tudi krajevno pripadnost, ne le funkcionalne. Potrebujemo dom, ki je umeščen v obvladljivo skupnost.
Centralistične težnje pa se ne pojavljajo le pri oviranju četrti pri poskusih njihove avtonomije, župan se je odločil, da bo vseh 23 vrtcev s 13.000 otroki zbasal v en sam vrtec. Zganili so se starši, zaposleni, stroka je izjavila, da tako ne gre in da niti ni zakonite podlage za to. Za slednje bi bilo bolje, da bi molčala in se osredotočila na pedagogiko, na pravo se ne spozna, župan ima tu prav – zakon omogoča, da se 23 vrtcev združi v en center, kjer bi vsak od teh vrtcev imel ravnatelja, nad vsemi pa bi bdel direktor. Res pomeni to večjo učinkovitost – ravnateljice bi se lahko ukvarjale s pedagoškim delom namesto z vzdrževanjem stavbe, plačami, računovodenjem, nabavo, varnostjo pri delu in še vrsto drugih administrativnih opravil, svetovalni delavci različnih strok bi si lahko pomagali med sabo, hišniki pa bi lahko svoje različno znanje uporabili na različnih stavbah in ne bi bilo treba trošiti denarja za tuje mojstre. Centralizacija tu pomeni večjo učinkovitost. In res, v Avstriji vso administracijo za vrtce in osnovne šole vodi ustanovitelj, občina, celo telefonska centrala za vsako šolo je na občini. In ravnatelji se lahko posvetijo zgolj pedagoškemu vodenju. Toda avstrijska kultura in tradicija je eno, slovenska pa drugo. Vse je v odnosu. Vprašanje je, ali bi center s 13.000 otroki, ki nima primere v Sloveniji, četudi poznamo uspešne, bistveno manjše centre, v katere so vključene srednje šole, ne bil prevelik? Tako velik, da bi se izgubil pravi odnos, ko bi prišlo do komunikacijskih šumov, ki bodo ob tej različnosti posamičnih vrtcev zagotovo nastali?
Urejenost parkov Versaillesa, dvora francoskega kralja, temelji na simetriji, sozvočju barv in tekstur, ločenosti poti, nasadov in zelenic. Sprehajalci se prilagodijo umetelno zastavljenim simetričnim potem, ki jih vodijo skozi park. Angleži so drugačni. Posejejo travo, in tam, kjer jo ljudje shodijo, tlakujejo pot. Angleški park je lep, bujen, a skuštran. Tudi dolgo sobivanje Francozov in Angležev na Otoku tega ni spremenilo in na koncu so se Francozi pobrali iz Anglije, ta pa je kolonizirala pol svet in danes cel svet govori angleško. Nekaterih stvari se pač ne da na hitro spremeniti. Zagotovo so to odnosi. In to smo ljudje. Politika pa je tista, ki mora slediti odnosom, ne odnosi politiki – slednje imenujemo diktaturo.
Raje grem v manjši nakupovalni center. Srečam odseljenega soseda, ki ga že dolgo nisem videla, gimnazijsko sošolko, fant pri blagajni pa me že pozna in ve, da bom ob nakupu vzela sestavljanko za vnuka. Počutim se domače, lepo.
Danes v Jankovi hiši živi mladi Aljaž, malo še ne ve, kam bi se umestil v življenju, ve pa, kdaj je treba porezati majaron, ko nas obišče in me vljudno opomni, da je že čas, da bo sicer podivjal. Vesela sem, da je v naši ulici. Skupnost se nadaljuje, tako ali drugače, živimo eden ob drugem in nismo sami. Če znamo negovati odnose.
Vsej slovenski skupnosti želim, da nas sporočilo in mir Božiča nenehno spremlja, v novem letu pa dovolj kritičnega duha, da ohranimo svobodo naše mlade države in njenih državljank in državljanov ter ponosno praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti!
Mojca Škrinjar