Ko je ministrstvo za digitalizacijo javno objavilo, da je v pripravi sistem obveščanja v primeru naravnih in drugih nesreč, je v javnosti završalo. Sistem, kot je opisan v predlogu uredbe, se zdi razmeroma nepotreben, predvsem pa predrag. Zelo podoben sistem namreč že obstaja, kar so opazili tudi nekateri spletni uporabniki. Ker gre vendarle za tehnični projekt, smo za mnenje vprašali podjetnika in programerja, ki je prepričan, da je nekajmilijonski strošek, o katerem je te dni govora v javnosti, močno pretiran.
Kot piše na spletni strani Ministrstva za digitalno preobrazbo, vzpostavitev sistema obveščanja Sloveniji nalaga EU preko direktive o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah. Ta pravi, v 110. členu, da morajo države članice EU zagotoviti, da javna opozorila končnim uporabnikom posredujejo ponudniki medsebojnih komunikacijskih storitev na podlagi številke, a le v prvem odstavku. Na podlagi tega člena je nastal predlog uredbe o vzpostavitvi in zagotavljanju sistema javnega obveščanja in alarmiranja, ki ga je pripravila medresorska skupina, v kateri sodeluje Ministrstvo za digitalno preobrazbo, Uprava RS za zaščito in reševanje in Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS (AKOS).
O projektu smo vprašali zanesljive vire iz industrije. Iz inženirskega vidika gre za srednje zahteven projekt, pri katerem je v osnovi potrebno povezati tri različne strani: tisto, ki prepoznava nevarnost in ustvari vsebino sporočila (v uredbi “organ”), operaterja, ki sporočilo prejme in posreduje naprej, in končnega uporabnika mobilnega telefona, ki sporočilo prejme. V ta namen bo potrebno razviti programska orodja na strani “organa”, ki je pristojen za zaščito in reševanje, pa tudi na strani operaterja, ki bo primoran vzpostaviti varno komunikacijsko povezavo in podatkovni vmesnik za povezovanje med sistemom organa in svojim sistemom.
Predlog uredbe nalaga, da bo moral sistem izpolnjevati tri temeljne zahteve. Omogočati bo moral, da za sprejem opozorilnih obvestil ne bo potrebna registracija uporabnikov kot tudi različne vrste alarmiranja in kompatibilnost s čim širšim naborom mobilnih telefonov.
Izdelava aplikacije bi bila veliko cenejša
Natančnejše branje 110. člena direktive razkriva, da vzpostavitev sistema obveščanja ogroženega prebivalstva s kratkimi sporočili SMS sploh ni potrebna. Drugi odstavek namreč pravi, da se lahko država članica odloči tudi za posredovanje javnih opozoril preko mobilne aplikacije.
Slovenija torej ni primorana potrošiti nekaj milijonov za razvoj posebnega sistema obveščanja. Zadoščala bi le aplikacija, podobna aplikaciji “Triglav Vreme”, ki svojim uporabnikom že sedaj pošilja brezplačna opozorila. Ta bi bila veliko cenejša, iz tehnična vidika preprosta, lahko bi jo zavezovale identične omejitve glede zbiranja podatkov, kot bodo zavezovale mobilne operaterje. Navsezadnje pa bila na voljo tistim, ki menijo, da tovrstna opozorila potrebujejo.
Na vprašanja kritične javnosti se je že odzvala ministrica Emilija Stojmenova Duh, ki je na Twitterju (X) zapisala, da je za prejemanja tovrstnih opozoril potreben pametni telefon in nameščena aplikacija, ki morda zbira podatke o svojih uporabnikih. Pametnega telefona seveda nima vsak. “Odgovorne vlade poskrbijo za svoje državljane, ostali se zanašajo, da bo že nekako trg poskrbel,” je zaključila svoj zapis.
Resnično odgovorne vlade pa poskrbijo tudi za odgovorno trošenje javnega denarja. Zato smo na Ministrstvo za digitalizacijo poslali naslednja vprašanja:
-
-
- Kakšen je predviden strošek sistema javnega obveščanja in alarmiranja?
- Ali ste opravili primerjavo stroškov med vzpostavitvijo sistema, ki ga snujete in obveščanja preko mobilne aplikacije? Če ste, kakšna je bila razlika v stroških?
- Na kakšen način (pavšal, ali po opravljeni storitvi) bo operater zaračunaval opravljeno storitev distribuiranja SMS sporočil in kakšni so predvideni stroški storitve?
Žiga Korsika
-