Pred leti je ljubljanski župan Zoran Janković izsilil projekt športnega kompleksa ob ljubljanski obvoznici, ki naj bi po prvotnih načrtih stal že leta 2008. Pozneje pa so ga, nedokončanega seveda, odprli leta 2010. Dovoljenje za obratovanje je bilo izdano v sila nenavadnih in sumljivih okoliščinah, a ker so se jeseni bližale nove županske volitve, je moral Janković vsaj delno upravičiti tisto, kar je obljubil že na prvih županskih volitvah leta 2006. Za ta projekt je bil pripravljen iti tudi prek trupel, in to dobesedno. Neplačana podjetja so propadla, direktorji so si odločili vzeti življenje, ker niso videli poti iz krize. Dela v Stožicah še danes niso končana. Odgovarjal ni še nihče, čeprav vsi vemo, kje iskati odgovorne.
V začetku letošnjega leta je slovensko javnost presenetila novica, da so upniki graditelja Stožic v stečajnem postopku prijavili za kar pol milijarde evrov terjatev, pa to bojda sploh še niso vsi. Špekulira se, da bodo poplačani minimalno, a to ne vsi. Nepremičninski cenilec je namreč ocenil, da je le premoženje propadlega podjetja Grep nedokončano nakupovalno središče pod športnim centrom Stožice na trgu vredno 43 milijonov evrov. Vendar ob predpostavki, da stečajna upraviteljica pred prodajo odstopi od pogodbe o javno-zasebnem partnerstvu z občino. Ob izpolnitvi tega pogoja bi bila likvidacijska vrednost nedokončanega nakupovalnega središča 20 milijonov evrov. Toda javnost se sprašuje, od kod je stečajna upraviteljica sploh lahko priznala za dobrih 400 milijonov evrov terjatev, če pa so partnerji za projekt prispevali 200 milijonov evrov. Od tega samo banke dobrih 100 milijonov evrov. Od kod se je vzelo toliko terjatev, pravzaprav nihče ne ve, po navedbah upraviteljice pa naj bi šlo za pogojne terjatve. A kakšni so torej računi, ki jih je priznala upraviteljica? So res pristni? Ali pa je posel kriminalen? To je samo eden od razlogov, da nikoli dokončani projekt Stožice vse močneje smrdi.
Seznam največjih Grepovih upnikov razkriva, da je celo Mestna občina Ljubljana v stečaju prijavila za kar 40,9 milijona evrov terjatev, vendar stečajna upraviteljica Klampferjeva občini priznava le za 6,1 milijona evrov terjatev, preostale prereka. Občina med drugim uveljavlja pogodbeno kazen v višini 25 milijonov evrov, ker Grep ni dokončal javnega dela. Grep je po pogodbi z občino slednji namreč dolžan še 400 parkirnih prostorov, šest uvozov oziroma izvozov v garažo, ogrevalno nogometno igrišče in zunanjo ureditev parka okrog športnega centra.
Podizvajalci za svoja dela še danes niso dobili plačila, nekateri so storili celo samomor
Med največjimi upniki je danes slaba banka, ki je terjatve prevzela od slovenskih bank: NLB, NKBM, Abanke, Banke Celje in Faktor banke. A najbolj na udaru so bili podizvajalci, ki nikoli niso dobili plačanega svojega dela. Številni so zato propadli. Nekatere podjetnike pa je obup pripeljal celo tako daleč, da so storili samomor. Najbolj znan je primer Ivana Selinška iz podjetja Varkos, ki si je vzel življenje, njegovima otrokoma pa podjetja ni uspelo rešiti pred stečajem. Povabili smo ju pred kamere, a tako kot številni drugi upniki Grepa pred kamere niso želeli, ker zadeve ne želijo komentirati.
Direktor podjetja His pa se Jankovića ne boji
Eden tistih, ki se pritiskov Mestne občine Ljubljana in ljubljanskega šerifa Zorana Jankovića ne boji, je Slavko Hrženjak, direktor podjetja His. Njegovo podjetje za uvoz, izvoz, gradbeništvo in trgovino je danes med desetimi največjimi upniki Grepa in je bilo torej v aferi Stožice med najbolj prizadetimi. Obiskali smo ga na sedežu podjetja na Vodovodni cesti v Ljubljani. Izjemno slabo izkušnjo njegovega podjetja objavljamo kot prvo v seriji prispevkov o aferi Stožice.
“Podjetje His je spomladi 2010 podpisalo pogodbo z Grepom. / …/ Izvedenega dela je bilo po pogodbi nekje 80 odstotkov,” je priznal Hrženjak. Plačani naj bi bili za samo 70 odstotkov dela, ki so ga naredili. “Seveda moram reči, da je bilo to za podjetje His velikanski problem, velikanska izguba prihodkov. Da bi His deloval naprej, smo morali najeti kredite. /…/ Dolgovi se še odplačujejo,” je dejal. His ni dobil plačanega več kot milijon evrov. Podjetje, ki ima 50 zaposlenih, se je znašlo v velikih težavah. “Mi kot podjetje si nismo mogli privoščiti nobenega izpada na tujem trgu, saj smo tam dolgo prisotni /…/, za ugled podjetja je bil His žrtev.” His, ki je v posel s projektantom Grep kot eden redkih vstopil kot izvajalec, svojim podizvajalcem nikoli ni ostal dolžan ničesar. “Če ne bi imeli kapitala v nepremičninah, bi takrat tudi mi šli v stečaj. Seveda pa, da je to za podjetje velik hendikep in da je to za podjetje šok glede razvoja. /…/ O tem ni treba govoriti, to je vsem jasno.”
Politika pod Pahorjevim vodstvom ni financirala gradbincev, Hrženjaka pa je rešila avstrijska banka
Ko je potreboval kredit, mu ga slovenske banke niso želele dati. Niti Abanka, v kateri je bil Hrženjak polni komitent. To so bili namreč časi, ko je slovenska politika pod vodstvom Boruta Pahorja bankam dala direktivo, da se gradbincev ne financira več. Hrženjaka je rešila samo izjemno visoka bonitetna ocena, zato je kredit, s katerim je rešil svoje podjetje pred propadom, dobil v avstrijski banki. “Mi smo Mestno občino Ljubljana tožili zato, ker je bila javni partner pri tem projektu. In Mestna občina Ljubljana se je leta 2014 vknjižila kot lastnik na vsa izvedena dela. Mi nismo vedeli, da je v ozadju še toliko neplačanih računov, tako, kot se danes sliši. /…/ Po petih letih je sodišče zavrnilo naš zahtevek do Mestne občine Ljubljana z obrazložitvijo, da se tudi Mestna občina Ljubljana prijavlja v stečajno maso in da iz tega razloga vidijo, da se mesto tudi ni okoristilo,” je povedal Hrženjak.
Bo Hrženjak moral na evropsko sodišče?
Danes His svoje pravice terja tudi na sodišču. Podjetje toži tudi Mestno občino Ljubljana, ker je bila v javno-zasebnem lastništvu s podjetjem Grep, čeprav se protizakonito kot lastnica v Stožicah ni vpisala vse do konca leta 2014. A Okrajno sodišče v Ljubljani je njegov zahtevek zavrnilo z bizarnim pojasnilom. Mestna občina Ljubljana torej toži svojega partnerja, a Hrženjak meni, da se zadaj skriva jasen interes. Tako kot številni drugi bo moral Slavko Hrženjak pravico zase in za svoje podjetje poiskati v Strasbourgu. “Zdaj nam ne preostane druga, kot sodba na evropskem sodišču.”
O imenih, kdo so v njegovih očeh ljudje, ki se skrivajo tudi za razlogi za njegovo stisko in tragedijo številnih drugih, ne želi govoriti. A pojasnjuje, zakaj do nadaljnjega z Mestno občino Ljubljana ne bodo več sodelovali. “Dobili smo ustno informacijo, da se Hisu prepoveduje vsa dela na Mestni občini Ljubljana. To smo tudi doživeli z javnim razpisom, ko smo bili zavrženi. Tako da, dokler bodo takšne razmere v Ljubljani, pač mi ne bomo delali v Ljubljani.”
Projekt je žalostna slika Slovenije
Inženir elektrotehnike in nekdanji kandidat za župana Mestne občine Ljubljana dr. Anton Jeglič se je kot gost v oddaji pogovarjal z našim novinarjem Luko Svetino in pokomentiral dogajanje. “Vse to smo lahko gledali ne samo v Ljubljani, ampak tudi širše. Sam športni objekt, to je v redu. To Ljubljana potrebuje. Če pa pogledamo za oder tega projekta, pa je zadeva drugačna. To pa je žalostna slika Slovenije. To, kar se navezuje na ta projekt, če temu tako rečem, so v bistvu zelo negativne stvari. /../ Laž, kraja, ubijanje, da ne naštevam še naprej … in to je pravzaprav tudi slika Slovenije, žalostne Slovenije v malem,” je dejal Jeglič.
Janković kljub “bolnim izjavam” na sodišču še zmeraj zaščiten
“Kar poglejte, kaj se dogaja v Ljubljani in kaj vse je povezano z županom Zoranom Jankovićem, in mi se sprašujemo, kako je to mogoče. Kako je to mogoče? Ljudje ga, nekateri, seveda volijo, ker vidijo samo stadion. /…/ Samo poglejte, recimo, sodišča. Kako je to možno? Zato, ker ima Janković absolutno zaščito na sodišču. Znane so njegove bolne izjave, ampak on to resno misli. Ko so ga vprašali, ‘boš ti tudi obsojen za to, kar si delal’, je rekel: ‘Jaz ne bom nikdar obsojen, jaz vedno kritiziram Janšo’. Če pa je to slika naših sodišč, naše policije, naših organov, naše oblasti, in to najvišje, potem je pa ta slika res zelo žalostna.”
Kaj pa obratovalno dovoljenje? Kako je bilo to izdano? Je bilo sploh upravičeno izdano glede na to, da so bile Stožice takrat videti kot neko gradbišče in so tako načeloma videti še danes? Dr. Jeglič komentira: “No, kdor je to videl, ni mogel verjeti. Da je dobil na takšno stanje gradbišča uporabno dovoljenje. To je nemogoče. To je dodatni dokaz, kako gre to po domače pri nas, ki govorimo, da imamo pravno državo. Če pogledamo samo na Jankovićevo delovanje, pravne države ni. Je pa nepravna država.”
Več o žgoči temi in odgovorih dr. Antona Jegliča si lahko pogledate v oddaji Drugorazredni.
A. L.