V tem tednu, natančneje 15. maja, smo obeležili dan Slovenske vojske. S tem se namreč spominjamo na čas, ko je s svojim usposabljanjem pričela prva generacija nabornikov Slovenske vojske. Prisega takrat ni bila pomembna le z vojaškega vidika, ampak je bila velikega moralnega pomena za Slovenijo. Šlo je namreč za zadnji dokaz Slovenkam in Slovencem, da je država, ki nastaja, pripravljena na najpogumnejši korak v svoji zgodovini.
15. maja 1991 so pričeli naborniki vojaški rok služiti izključno v Sloveniji, v dveh učnih centrih takratne Teritorialne obrambe. Skupaj 300 nabornikov je vojaški rok začelo služiti v 710. učnem centru v Pekrah pri Mariboru in 510. učnem centru na Igu pri Ljubljani.
Demosova vlada je bila tista, ki je naredila prve korake v smeri, da bi slovenski naborniki vojaški rok služili v Sloveniji. Pred tem so morali namreč slovenski fantje na služenje vojaške obveznosti v Jugoslovansko ljudsko armado (JLA), kjer je bila srbohrvaščina poveljevalni jezik. Demosovim načrtom o slovenski vojski, ki jih je oblikoval takratni obrambni minister Janez Janša, je oporekala tedanja opozicija, še posebej Liberalnodemokratska stranka (LDS).
7. marca 1991 pa je slovenska skupščina sprejela odločilno potezo, ko je bilo z dopolnili k ustavi razglašen moratorij na služenje Slovencev v jugoslovanski vojski. V praksi je to pomenilo, da državni organi niso imeli dovoljenja, da bi naborniku s slovenskim državljanstvom vročili poziv za služenje vojaškega roka zunaj Slovenije. Pred tem je velika večina slovenskih nabornikov vojaško obveznost služila zunaj Slovenije, v južnih republikah takratne Jugoslavije. Učna centra na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru so izbrali za namene usposabljanja.
Medtem ko je bilo mogoče med svojci nabornikov, ki so vztrajali pred vrati centrov, videti veselje, da bodo ravno ti fantje tisti, ki bodo prvič v zgodovini služili vojaški rok v slovenski vojski, je bilo mogoče na drugi strani zaznati izvajanje psihološkega pritiska, ki je bil s strani nasprotnika stopnjevan na starešine, vojake centrov in pripadnike TO, ki so izvajali njihovo ožje in širše varovanje. Obkolitev 710. učnega centra v Pekrah pri Mariboru, ki se je zgodil 23. maja 1991, štejemo kot prvi odkrit napad JA proti slovenskemu narodu. Navkljub pritiskom so naborniki 2. junija 1991 slovesno prisegli, da se bodo borili za Slovenijo. Nabornike je ob prisegi nagovoril takratni obrambni minister Janez Janša, ki je dejal, da “bo prvi generaciji slovenskih vojakov pripadlo posebno mesto v zgodovini slovenskega naroda”.
Leta 2003 smo se poslovili od naborniškega popolnjevanja vojske, saj je Slovenija prešla na poklicno sestavo vojske. Nastanek Slovenske vojske je nedvomno izjemnega zgodovinskega pomena, saj je ta pred agresorjem zavarovala našo osamosvojitev. Dandanes pripadniki Slovenske vojske izvajajo poslanstvo obrambe nedotakljivosti in celovitosti državnega prostora. Iz tega razloga Slovenska vojska predstavlja tudi enega izmed temeljev državotvornosti, samobitnosti in identitete države, naroda in družbe ter njihove varnosti. Slovenska vojska pa je aktivna tudi na področju civilno-vojaškega sodelovanja. S svojimi zmogljivostmi namreč sodeluje s samoupravnimi lokalnimi skupnostmi. Z več kot petimi odstotki stalne sestave Slovenske vojske v mednarodnih operacijah in misijah se Slovenija uvršča med tiste zaveznice, ki nadpovprečno prevzemajo operativno breme. Skoraj 300 pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske deluje na mednarodnih misijah.
Sara Kovač