V tokratni oddaji Beremo je voditelj Metod Berlec gostil Boruta Pahorja, ki je lani izdal knjigo oziroma priročnik z naslovom Zmaga je začetek, namenjen političnim in drugim začetnikom. V oddaji sta spregovorila o različnih temah in njegovih izkušnjah, ki jih je interpretiral in predstavil tudi v knjigi. Poleg mnenja o dejanjih Golobove vlade, za katera meni, da njihovo sporočilo ni “dobronamerno”, je opozoril tudi na osebo, ki bi morala biti vzor, in razkril, ali namerava znova kandidirati na prihodnjih predsedniških volitvah.
Priročnik se začne z božičnim večerom leta 2011, ko je, kot sam priznava, “politično in duševno na tleh”. Enomesečna hospitalizacija je po njegovih besedah poskrbela za okrevanje. “Zdravniki so poskrbeli za telo, jaz pa z razmislekom v bolnišnici za svojo dušo,” je dejal Pahor. Dodal je, da ga je izredno presenetilo prijazno zdravstveno osebje, saj ga “tista leta zaradi hudih problemov, s katerimi smo se soočali, od finančne krize do odnosov s Hrvaško, nisem bil vajen.” To ga je spodbudilo, da je na vse skupaj začel gledati “z vedrino”, čeprav je bil politično na tleh in je bila vrnitev v politiko težka, a je imel jasne cilje, kaj si v prihodnosti še želi doseči.
Kot je v oddaji dejal, njegovo življenje ni bilo “dovolj pestro, da bi zbujalo radovednost“, a napisati priročnik je bila od nekdaj njegova želja. Namenjen je vsem, predvsem pa mladim, ki jih je in bo pritegnil predvsem slog pisanja z uporabo različnih citatov iz filmov in njegovih idolov. Priročnik se je izkazal za uspešnico, kar ga zelo veseli. “Hotel sem, ne samo, da je berljivo, ampak tudi atraktivno in zanimivo, da nekako preseneti bralca. Tudi vi verjetno niste pričakovali, da bom pisal o Arnoldu Schwarzeneggerju ali Botru,” je pojasnil Pahor, ki je v različnih osebah in izkušnjah iskal navdih.
Zmagovalno miselnost je moč privzgojiti
Pahor je v knjigi želel bralca opomniti, da je zmagovalna miselnost stvar osebne in kolektivne vzgoje in jo je mogoče bolj ali manj privzgojiti. “Celotna knjiga je pravzaprav posvečena nekemu spoznanju, mojemu, po več kot 30 letih kariere, da je cela vrsta okoliščin, ki nas naredi ali za zmagovalce ali celo prvake ali poražence, pravzaprav stvar naših sposobnosti,” je prepričan Pahor, ki je v nadaljevanju poudaril, da se morajo ljudje naučiti sprejeti grenkobo poraza in ponižno sprejemati zmage. Meni, da je samovzgoja pot do pridobivanja lastnosti, ki privedejo do želenega cilja, ki je med drugim “ohranjanje zaupanja ljudi“.
“So stvari, pri katerih nam ne uspe, a niso razlog za obžalovanje, ker ni bilo v naši moči, da to dosežemo. Obžalovati pa smemo tiste stvari, celo moramo, ki so bile v dosegu naše moči, ampak smo se ustrašili in nismo zbrali dovolj poguma ali vztrajnosti, da jih dosežemo,” je prepričan Pahor, ki poudarja, da se živi samo enkrat in je treba biti pripravljen tudi na tveganja.
“Vse vlade bi se morale truditi, da neke stvari, ki so nacionalnega značaja, krepimo, ne le ohranjamo”
Na vprašanje voditelja, kako komentira ukinitev Slovenskega muzeja osamosvojitve in druga dejanja aktualne vlade, ki jih slovensko prebivalstvo razume kot neko izničevanje pomena slovenske osamosvojitve, Pahor pojasni, da se v zvezi z aktualno politiko redko oglaša, da pa je glede tega čutil “neko notranjo potrebo, da se izreče”. Meni, da smo v slovenski politiki v zadnjih desetih, petnajstih letih pokazali dovolj zrelosti, da smo sposobno doseči soglasje o pomembnih simbolnih in stvarnih premikih, zato ga je odločitev vlade presenetila, saj sporočila “ni bilo mogoče sprejeti dobronamerno“.
Pahor je bil leta 2007 v dilemi, ali bi kandidiral za predsednika republike ali bi naslednje leto popeljal SD na državnozborske volitve. Povedal je, da je bila njegova odločitev racionalna, prav tako pa je moral izpolniti obljubo, ki jo je dal stranki, da je bo “pripeljal na vrh“, čeprav se je takrat to zdelo nemogoče. Pahor je razkril, da ni čutil prave želje, da postane predsednik vlade, saj si je bolj želel postati predsednik republike. Čeprav si položaja predsednika vlade ni želel, priznava, da mu je ta “surova izkušnja” koristila na položaju predsednika RS, sploh pri suverenosti. Verjame, da je bil edini zares suveren predsednik levosredinske vlade Janez Drnovšek. Ko govori o suverenosti, misli predvsem na to, da je tranzicijska levica šibila institucije, medtem ko je bila stvarna moč zunaj teh institucij, kar je po njegovem mnenju močno poškodovalo demokratičnost.
Pahor je v knjigi govoril tudi o osredotočenosti, pri čemer je delil dobro in slabo izkušnjo z njo. Osredotočenost mu je pomagala predvsem pri reševanju incidentov blokade Hrvaške na poti v EU. Meni, da je z arbitražnim sporazumom s Hrvaško Slovenija začela novo poglavje, prijateljstvo. A priznava, da je naredil napako, deloma zato, ker je v času, ko je “reševal” Hrvaško, ministrom dejal, da so zelo avtonomni pri pripravi reform pri nas. Pahor je prepričan, da je bila njegova napaka, da je “šel na vse fronte”, tako se ni mogel osredotočiti na reforme pri nas.
Politik, ki poskuša biti všečen, ni nevaren, populist, ki ni nujno všečen, pa je lahko
Pahorju so v preteklosti očitali všečno populističen nastop, poudarja Berlec, pri čemer omeni, da se zdi, da se je tudi Golob lotil podobnega pristopa in se mu to v zadnjem času maščuje. Pahor na to odgovarja, da je treba ločiti med “všečnostjo” in “populizmom”. “Populizem je neka politična smer, ki zanemarja institucije, ki mu je malo mar za pravni red, ki nekako ves čas žuga proti medijem in jih ilustrira kot sovražnike ljudstva, ki mu je posredniška demokracija tuja, ker bi želel biti on in ljudje,” je pojasnil Pahor, ki všečnost definira kot neko “stremljenje politika, da ravna tako, da bo ljudem všeč”. Pri tem pa nima vedno prav, a je enačenje populizma z všečnostjo napačno, s čimer se dela velika usluga populizmu.
Njegova najboljša kampanja je bila zastonj
Njegova najuspešnejša kampanja je bila leta 2012, pri čemer Pahor pojasni, da je sodeloval z mladimi, ki jih je vprašal za nasvet, kako priti do mladih in tistih, ki jim ni nujno všeč. “Odločil sem se, da grem delat med ljudi, kar se je absolutno obrestovalo. To je bila prva kampanja v samostojni Sloveniji, ki je finančno ni zahtevala nobenih sredstev,” je pojasnil in dodal, da so s tem prelomili trend skomercializiranih političnih kampanj. Ko so ga pred kandidaturo vprašali, “s čim boš kandidiral, če nič nimaš”, je odgovoril, “saj nič ne potrebujem”. Pojasnil je, da so to prekinitev komercializacije kampanj hitro uvideli tujci, ki so to razumeli kot “nevaren vzorec”, saj je znano, da predvsem v ZDA za predsedniške kampanje porabljajo ogromne vsote.
Pahor je na vprašanje, ali bi morali imeti uradniki višje plače, odgovoril, da je za svojo izjavo o višini plače plačal previsoko ceno, zato meni, da naj se o tem odločajo za to pristojni.
Ali razmišlja o vnovični kandidaturi?
Na voditeljevo vprašanje, ali obstaja možnost za vnovično kandidaturo za predsednika republike, pravi, da teh načrtov nima. Berlec je omenil špekuliranje o možnosti za tretji mandat po vmesnem premoru dveh zaporednih mandatov. Pahor je odvrnil, da namen ustavodajalca nikoli ni bil zapisati v ustavo, da je lahko nekdo predsednik RS trikrat zaporedoma. Nerodno se mu zdi zapisano, da se v Ustavi RS lahko bere tako, da bi “po mandatu drugega kandidata ali kandidatke znova lahko bil predsednik, čeprav ima za seboj dva mandata“. “Mislim, da ni mogoče tako brati ustave, ustavno sodišče pa lahko reče svojo besedo šele, ko bi kdo vložil kandidatno listo, kar je tako rekoč tik pred tem, da se izpeljejo volitve,” je pojasnil Pahor in dodal, da gre za nehvaležen položaj, zato dvomi, da se bo kdo z dvema mandatoma namenil na to pot.
Tanja Brkić