Vlada je prek poslušnih in malo razmišljujočih poslancev uresničila že nekaj novih davkov. Nekatere zakonsko določene obveznosti poimenujejo tudi prispevek, nadomestilo, pristojbina, socialni korektiv … Vse, kar moramo državi na osnovi zakonov plačati, je davek. Vlada načrtuje nova obdavčenja, in to kar “stroškov”. Davek na nepremično premoženje je prav to.
Povsem sprejemljivo je, da del prihodkov nad stroški posameznika država obdavči. Obdavčitev mora biti dovolj majhna, da stimulira za vlaganje dela svojega dobička v razvoj. Glede na višino prejetih zmernih davkov mora vlada regulirati odhodke in ne prilagajati davkov načrtovanim odhodkom.
Nepremičnine so državni zaklad, omejen z mejami države, in so lahko v lasti posameznika, gospodarskih organizacij in države. Prodaja nepremičnine tujcem je v majhni meri dopustna zaradi ekonomskega vpliva. Vsaka vlada ali posameznik se mora zavedati, da z vsako nepremičnino, ki jo proda tujcu, proda del države. Več je prodanega, večji je tudi ekonomski in politični vpliv tujcev v državi vse do njene izgube samostojnosti. Kaj ima to opraviti z davki? Veliko! Vlada išče »merljive« naslove za nove davke.
Tokrat gre za nepremično premoženje, kot so stanovanja, tovarne, obrtne delavnice, kmetije, družinska prebivališča na zemljiški posesti. Pri vsakem nakupu ali graditvi nepremičnine je bil plačan davek. Čemu še davek na davek. Imamo dve vrsti državljanov. Prvi v najnižjem dohodkovnem razredu so lahko le srečni, če nepremičnino – bivalni prostor nasledijo ali podedujejo. Tisti z višjimi dohodki se delijo na dva dela. Eni ga porabijo za povprečno življenje, za nakup ali ohranjanje nepremičnin, za posel in drugi za sprotno porabo, dobre avtomobile, počitnice v drugih državah in nakupe glamurja.
Največkrat pustijo drugi denar in davke zunaj domovine in hkrati uživajo vso družbeno infrastrukturo v lastni državi. Ko pogledamo strukturo vladajočih, so to predvsem predstavniki drugih. Pogosto je, predvsem na podeželju, nepremičnina podedovana kot marljivost več rodov. Nihanja donosnosti nepremičnine so v generacijah lastnikov različna. Nepremičninska lastnina je v vsej ocenjeni vrednosti državnih ocenjevalcev le strošek, če je ne aktiviramo ali prodamo. Aktivacija pogosto zaradi ostarelosti ali bolezni lastnikov začasno ni možna. To je priložnost za naslednjo generacijo.
Nepremičnina je trdno na istem mestu. Obdavčenje glede na ocenjeno vrednost ne glede na prihodke iz nje je absurd, ki lahko prisili lastnika v prodajo. Po zdajšnjih kazalnikih so kupci, predvsem na podeželju ali Obali, tujci. Gre za prikrito raznarodovanje, kar je z vidika države še posebno slabo. Kaj bo prodajalec dobil? Morda denar za nekaj let bivanja v domu upokojencev in nato postal breme države, če bo živel dalje. Torej se predvideva davek na nepremičninski strošek. Kajti ohranjanje nepremičnine je strošek, ki ohranja bogastvo države. Da. Še enkrat. Če nepremičnina ustvarja dohodek nad dejanskimi stroški z njo, se to, ne pa nepremičnino, obdavči enako kot tudi vse druge prihodke. Žal bodo glede na rast cen prihodki upadli pod vrednost stroškov, kar pomeni propad ali vzrok za družbeno revolucijo. Nepremičninsko lastnino mora država zavarovati pred propadom ali prodajo tujcem. Na področju kmetijstva so se vlade te potrebe nekoč zavedale. Trenutno kaže zelo slabo.
Po drugi strani bi državni aparat rad popoln nadzor nad denarnimi sredstvi državljanov. Ukinili bi fizični denar in vse prepustili elektronsko nadzorovani varianti. Gre za težnjo državno krmiljenega prostega kapitala v osebni lasti. Po oceni vladajočih bi obdavčili tudi vse viške, tako kot jih pač oni ocenjujejo. Vse v interesu navidezne uspešnosti države za dobrobit državljanov. Ne bo jim mar za dolgoročne načrte kapitalskih lastnikov morda tudi za bodoče rodove. Pri tem vladi ni mar za v tujino preneseni, davčno izgubljeni denar, saj ga prenašajo »naši«, kot je bilo to storjeno pogosto tudi v letih pred osamosvojitvijo. Druga pretveza za davke sta socialna pravičnost in solidarnost na osnovi splošnih kriterijev na državni ravni. Slovenci nenehno dokazujemo socialno pravičnost in solidarnost ob temeljitem poznavanju dejanskega stanja v neposrednem okolju, kar tudi reguliramo. Pomoč dobi tisti, ki jo potrebuje, ne pa tisti, ki se izogiba obveznostim, kriči in izkorišča splošne kriterije.
Razmišljanja in dejanja vsake vlade in njenih podsistemov bi morala biti, kako omogočiti vsakemu državljanu večje prihodke od stroškov in ne, kako še kaj obdavčiti. Preprečevanje zdrsa v revščino se da doseči tudi z regulacijo cen, ki ta trenutek ni učinkovita.
Kdaj bo poslancem, vladi in nam »kapnilo«, da tako ne gre? Režejo nam vejo, na kateri vsi sedimo.
Franc Černelič