Pred nekaj dnevi sem na televizijskem kanalu VIASAT HISTORY gledal dve nadaljevanji serije Vojne tovarne (War Factories), ki sta pripovedovali o preteklosti avtomobilskih tovarn Volkswagen in FIAT. Mojo pozornost sta zbudili – iskreno povedano – tudi zaradi spominov, ki jih imam v zvezi z izdelki teh tovarn. Doma smo imeli dva modela fiata, resda izdelana v srbskem Kragujevcu (600 in 1300), za svoj denar pa sem si najprej kupil “stoenko”, ki je bila jugoslovanska varianta fiata 128, nato pa najmanj tri “hrošče” in dva (podaljšana) golfa, ki sta se imenovala jetta. Fiati so me, kljub temu, da so neusmiljeno rjaveli, enemu pa se je na potovanju iz Benetk “zaribal” motor, pripeljali zelo daleč. Volkswagni pa so bili nemško solidni in bi se nemara s katerim od njih vozil še danes, če ne bi vsaj dveh od njiju prodal, ker sem potreboval denar. Mimogrede: s prvo jetto, ki sem jo uvozil iz Bosne, kjer je bila ena volkswagnovih tovarn, sem prepotoval pol Evrope; drugo, ki sem jo kupil še pred osamosvojitvijo, sem izrabil za predvolilne namene leta 1990. Za svoj denar sem naredil tisoče kilometrov po Sloveniji.
Moje zanimanje za serijo Vojne tovarne pa je zbudila tudi – ali predvsem – pripoved o začetku in izvoru znamenitih proizvajalcev avtomobilov. Lastniki tovarne FIAT so se bratili z Mussolinijem (enega od njih je celo nagradil s senatorskim položajem), Volkswagen pa je bil tako ali tako Hitlerjev izum. Mojemu ameriškemu profesorju (židovskega rodu) Kurtu Wolffu se je zdel fiat manj zlovešč od volkswagna. Na vprašanje, zakaj se vozi s prastarim volvom, mi je pojasnil, da nemškega avtomobila ne bi nikoli kupil, ker je Nemčija umazana zaradi nacizma. Potem pa je prastarega volva vseeno prodal in si kupil rdečega fiata. Nakup avtomobila je torej politična odločitev.
Le da so v socializmu s Fiatovih in Volkswagnovih avtomobilov oprali fašistično umazanijo z licencami, ki sta jih v socialistični Jugoslaviji dobili Tvornica automobila Sarajevo (TAS) in tovarna orožja Crvena zastava, tj. Rdeča zastava; v Sovjetski zvezi pa Во́лжский автомоби́льный заво́д (VAZ), ki je popularne lade (posnete po fiatu 124) proizvajal v mestu Togliattigrad, kar na prvi pogled zbuja vtis, kot da je FIAT komunistična tovarna. FIAT je imel tovarne še v Španiji, Turčiji, v Latinski Ameriki, na Poljskem pa še kje. Iz televizijske serije sem izvedel, da je Edoardo Agnelli po padcu Mussolinija prijateljeval z Američani, pozneje pa s komunističnim voditeljem Berlinguerjem. Volkswagnov hrošč je bil v šestdesetih letih neznansko popularen v ZDA, sicer pa so jih med letoma 1938 in 2003 izdelali več kot 21 milijonov.
Iz televizijskih dokumentarcev izhajajo zanimiva sporočila: prvič, da tovarnarji nimajo političnih predsodkov, in drugič, da se ljudje sprijaznijo s političnimi nespodobnostmi oz. da – če jim tako ustreza – pozabijo, kaj so verjeli in na kaj so prisegali v preteklosti. Glavni poudarek dokumentarnih filmov o vojnih tovarnah je v tem, da so bili te tovarne in tovarnarji med drugo svetovno vojno del vojaške/militaristične mašinerije in da so služili fašističnim oz. nacističnim osvajalskim podvigom; po vojni pa so se predstavljali kot proizvajalci napredka in ugodja; kot sestavina evropskega demokratičnega in svobodoljubnega reda, kot evropske vrednote. Dokumentarne oddaje te vrste ne nasprotujejo politični konvertibilnosti, vendar nanjo vseeno opozarjajo. Ta sporočila se lahko povezujejo z aktualnimi prizadevanji za spravo, kot jih objavlja Slovenska akademija znanosti in umetnosti – lahko pa se tudi ne povezujejo in so – kot rečeno, samo zanimiva.
Slovenija: Po koncu 2. svetovne vojne nova vojna namesto sprave
Evropejci imamo spravo za eno temeljnih vrednot svoje politične, socialne, gospodarske, kulturne… ureditve. Prva je bila (po koncu II. svetovne vojne) sprava med silami osi (zahodno diktaturo) in zavezniki (zahodno demokracijo), predvsem med Nemci in Francozi. To seveda ni bila srednja pot med diktaturo in demokracijo, ampak prevlada in splošna sprejemljivost demokracije. (Slovenija je bila takrat zunaj igre oz. kot rečemo – izigrana.) Druga (po koncu hladne vojne) je bila sprava med vzhodno- oz. srednje-evropsko diktaturo in zahodno-evropsko demokracijo, ki prav tako ni bila (mišljena kot) srednja pot med komunizmom in demokracijo, ampak demokratična spreobrnitev komunistov. Od sprave/spreobrnitve smo navsezadnje imeli korist. Evropska unija postaja velika sila in eden glavnih igralcev na svetovnem političnem (gospodarskem, kulturnem…) prizorišču. Na Slovenskem prve sprave – med fašisti in demokrati – ni bilo oz. je bila skrajno pomanjkljiva. Po koncu II. svetovne vojne Slovenci nismo dosegli sprave, ampak prikrito novo vojno, vendar so bili slovenski demokrati v ilegali. Odsotnost prve sprave (med diktaturo in demokracijo) je bistveno zapletla in negativno vplivala na drugo spravo – med komunisti in demokrati. Slovenija se danes ubada z dvema spravama. Danes teče drugi polčas obračuna z diktaturo, ki smo ga v prvem polčasu preživeli omrtvičeni in ga zamudili.
Bistveno sporočilo SAZU je v tretjem odstavku izjave:
- upor proti okupatorjem je bil upravičen,
- polastitev narodnoosvobodilnega boja s strani komunistične partije in z njo povezani revolucionarni teror sta bila neupravičena,
- odpor proti temu terorju je bil upravičen;
- oborožena kolaboracija z okupatorjem je bila neupravičena.
Tem točkam je vsekakor mogoče pritrditi, iz izjave in po njej pa je mogoče skleniti še marsikaj. Prijatelju, s katerim pogosto govoriva o politiki, sem o izjavi rekel približno naslednje: Izjava SAZU ni slaba, ima pa vsaj dve nesimetričnosti:
V petem odstavku izjave SAZU piše, da “za zločine ni opravičila”; da jih lahko “le obžalujemo in poskrbimo za pietetni spomin na žrtve”. Tako kot še nekateri drugi prijatelji, ki se v teh dneh izrekajo o omenjeni izjavi, menim, da bi bilo potrebno razpravo, ki se je z izjavo začela, nadaljevati recimo z razpravo o odgovornosti in odgovornih za zločine oz. z obravnavo “juridičnih vidikov” sprave. Naj dodam, da se strinjam z Žigo Turkom, ki je v Domovini napisal: “Iz izjave SAZU je jasno, da kolaboracije pri nas ni bilo, ker bi nekdo hotel pomagati silam osi zmagati v drugi svetovni vojni. Protirevolucionarni tabor se je organiziral kot odgovor na revolucionarno nasilje.”
Štiri točke o (ne)upravičenosti bi lahko napisali na snežno bela betonska bloka na Kongresnem trgu, ki naj bi bila posvečena slovenski narodni spravi.
dr. Dimitrij Rupel